apad na Charlie Hebdo, napad na temelje vrednote, na demokracijo, svobodo govora, svobodo izražanja. Sporočila, ki so se v tednu po krvavem napadu v Parizu vrstila z vseh koncev Evrope.

Na ulicah na tisoče francoskih vojakov, prvi "povračilni" napadi na mošeje, na muslimane. Na drugem koncu sveta sicer formalne obsodbe, tudi muslimanskih voditeljev, na različnih forumih pa tudi podpora krvavemu obračunu. Kazen za žalitve, ki si jih Zahod dovoli v imenu pravice govora, pravijo.

Ni opravičila za prelivanje krvi, so si enotni politiki na Zahodu, ki so simbolno stopili na ulice. Za pravico svobode izražanja, v bran zahodnim vrednotam. Med njimi tudi državniki, ki se doma na svobodo govora požvižgajo.

Tujec v kotlu multikulturnosti
Devet let in pol življenja v Berlinu, v kotlu multikulturnosti, je naredilo svoje. V trenutku, ko muslimani postanejo tvoji prijatelji, je to, da so muslimani, obrobnega pomena. Tako kot njih ne briga kaj, če kaj, si sam. So le še prijatelji z imenom in priimkom, ki se jih na ulici razveseliš, s katerimi poklepetaš. A najprej jih moraš spoznati. In oni tebe. Tam sem bil tujec jaz. Včasih bolj kot močna turška ali katera druga skupnost.

Še vedno se spomnim zgražanja, ko se je nemški satirični časopis Titanic v času nemškega papeža lotil Vatikana. "Haleluja v Vatikanu. Našli smo mesta, ki ne tesnijo" je bil naslov, ki je namigoval na t. i. VatiLeaks. Na naslovnici papež v svojem značilnem belem oblačilu z velikim rumenim urinskim madežem. Na zadnji stani papež od zadaj. Z velikim rjavim madežem. In pripis – našli smo še en kraj, ki ne tesni. Številka Titanica je doživela veliko kritik, prihajale so iz Vatikana, iz politike, nemške cerkve. "Ah, ta Titanic," je zamahnila z roko verna soseda. "Preveč si privoščijo," je dodala. "Meni je vseeno, komu drugemu morda ne." In najnovejši odgovor na morijo v Parizu: Titanic je objavil t. i. muslimanski servis. Fotografijo kanclerske palače in zgradb parlamenta z rdečimi puščicami in pripisom "tu živijo naši karikaturisti".

Satira sme vse, samo umreti ne?
Satira sme vse, samo umreti ne, so po dogodkih pred enim tednom zapisali nemški mediji. In v Evropi velja svoboda govora in izražanja. Ki pa ju v Siriji, Afganistanu, Nigeriji, Pakistanu in še kje težko razumejo. Norčevanje iz preroka Mohameda in vere, katere koli že, je za marsikaterega vernika rdeča linija. Tudi kje bolj zahodno, kot bi pomislili sprva. Svoboda govora in izražanja imata svoje meje. Povsod drugačne. Tudi satirični časopis Charlie Hebdo so v preteklosti doma že cenzurirali.

Pogled iz muslimanskega sveta je drugačen, še posebej od tam, kjer so jih v imenu svobode zasule bombe z zahoda, kjer so zločini in pokoli del vsakdana, pa za to na evropskih ulicah ni množičnih demonstracij. Tudi zadnje naslovnice s prerokom Mohamedom, solzo in pripisom vse je odpuščeno, mnogi ne razumejo.

A nazaj v Evropo, kjer se tisti, ki se počutijo užaljene, lahko pritožijo. Lahko gredo na sodišče. A najverjetneje ne bodo spremenili dosti. Danes tam spet doživljajo posploševanje, poslušajo o vojni islama proti Zahodu, proti "našim" vrednotam, proti civilizaciji.

Na tisoče vojakov, ki so v teh dneh na pariških ulicah, ne more spremeniti dejstva, da se ljudje počutijo ogrožene. In iščejo vzroke, ki pa so najverjetneje skriti v znanih in starih problemih francoske družbe. Storilci in žrtve so bili Francozi, v nasprotju z 11. septembra 2011, napada v Madridu leta 2004 ali v Londonu 2005 žrtve niso bili naključni mimoidoči.

Cilji so bili tokrat skrbno izbrani: novinarji, policisti, Judje. Nobenih kompleksnih terorističnih načrtov, posamezniki, ki jih je varnostnim organom težko odkriti in še težje nadzirati.

Odrinjeni na rob, v objem fundamentalizma
Nič ne opravičuje napadov, kot ga je doživel Pariz, tudi ne razmere, v katerih sta se znašla brata Kouachi, četudi te povejo marsikaj. Bila sta v zaporu in oba iz njega prišla radikalizirana. Bila sta brezposelna, na neki način večna poraženca – šolskega sistema, socialne nepravičnosti. Isti razlogi, ki so Francoze v predmestjih gnali na ulice leta 2005. "Očitno je, da so ta dejanja zagrešili posamezniki, ki so odrinjeni na rob družbe," pravi francoski veleposlanik v Sloveniji. "Ostajajo brez odgovorov, zato jih iščejo v islamskem fundamentalizmu." "Ti ljudje ne razlikujejo med ljudmi na podlagi vere ali rodu," je prepričana Zainab Al Suwaij, izvršna direktorica ameriškega islamskega kongresa.

Že pred pariškimi dogodki so se po Evropi širili nacionalizem, antisemitizem, celo nekakšno navdušenje nad džihadom. Iz nobene druge evropske države se na bojišča v Sirijo ni odpravilo več ljudi. Med njimi francoski državljani z imeni, kot so Christophe ali Natalie. Vrnejo se lahko zelo nevarni.

V krču je celotna Evropa, marsikomu pa se ob tem zastavlja vprašanje, kje je meja med upravičeno zaskrbljenostjo in populistično histerijo. Ta je ne nazadnje voda na mlin gibanjem, kot je do tujcev nestrpna nemška Pegida (pri kateri se, mimogrede, svoboda izražanja tudi v Evropi hitro konča, četudi bi morali njihovim, sicer pogosto neupravičenim strahovom, pozorneje prisluhniti). In katastrofa za številne muslimane v Evropi, ki morajo znova pojasnjevati, da jim vera ne zapoveduje ubijanja. Ali tiste v Ameriki, ki morajo poslušati kričanje televizijske voditeljice, da prihajajo po nas in da je treba zbombardirati vse.

Ne muslimanov ali kristjanov, bojmo se zločincev
Kar ni sprejemljivo, je pavšalno obsojanje skupine ljudi. Torej ni na mestu strah pred muslimani ali kristjani, ampak pred zločinci katere koli vere, barve ali narodnosti. Vsi se spomnimo Norveške in Breivika. Strup nezaupanja in sovraštva se širi hitro, zdravi bistveno počasneje.

Kakšen naj bo odgovor na morilski pohod v Parizu? Še več svobodnega izražanja, še večje zavzemanje za svoboščine? In po drugi strani, koliko bomo še omejevali svoboščine, da bi zaščitili varnost? Ključno je nepoznavanje – znotraj islama in v odnosu drugih do islama. To pa je valilnica predsodkov in strahu. Tudi v "strpni" Nemčiji, kjer si lahko nemški državljan, a ti je ime Ahmed ali pa Boštjan in zato pogosto ne boš dobil službe, četudi boš najbolj usposobljen. Tvoje ime pove, da si tujec. A nemško gospodarstvo brez tujcev v prihodnje ne bo zmoglo.

Poznate svoje sosede?
In pri nas? Obveščevalci spremljajo nekaj deset skrajnežev, niti politiki si niso enotni, ali imajo zakonskih pooblastil dovolj. "Ubi sve muslije" je bil grafit, ki se je pred dnevi pojavil na Jesenicah, drugod letaki z nestrpno vsebino. Morda bi bilo koristneje, če bi avtorji pozvonili pri sosedu, muslimanu in ga vprašali, kako gre. Morda bi hitro skupaj pila kavo.

"Slovenija je varna," zagotavljajo politiki, tabloidi pa objavljajo zemljevide, ki naj bi kazali, kako bodo tudi nas džihadisti osvojili v naslednjih petih letih.

Kaj, če kaj, je treba še storiti za varnost slovenskih državljanov, so potrebne spremembe "protiteroristične" zakonodaje, kot jih, denimo, predlaga SDS. Koliko ekstremizma in nestrpnosti je v Sloveniji? In ali je Pariz tudi slovenska zgodba?

Gostje oddaje so Barbara Šurk, Boštjan Videmšek, minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, minister za pravosodje Zoran Klemenčič, dr. Vinko Gorenak, dr. Ahmed Pašić, in dr. Dimitrij Rupel. Ob 20. uri na 1. programu TV Slovenija.