Spletkarjenje, tajni sestanki, javna obtoževanja, dramatični prizori čustvenih izlivov ... Vse te ‘sposobnosti’ so v zadnjem mesecu pokazali evropski voditelji. (Če bi vse to znali spremeniti v dober scenarij za pravo evropsko ‘žajfnico’, potem bi ljudje na EU gledali popolnoma drugače.)

O čem pravzaprav govorim? O postopku imenovanja novega predsednika Evropske komisije.

Če povzamem: z udeležbo na volitvah 25. maja smo evropski državljani posredno izvolili tudi predsednika Evropske komisije. A ker to ni tako natančno zapisano v pogodbah EU-ja, si zdaj to dejstvo parlamentarci interpretirajo kot zavezo, da mora njihov kandidat avtomatično postati predsednik komisije, države članice pa si seveda ne pustijo, da jim bo Evropski parlament vsilil svojega kandidata.

Nove zasuke te evropske telenovele bomo evropski gledalci doživljali tja do petka popoldne, ko se bo – po načrtu – končal evropski vrh. Ta se bo sicer zaradi obletnice začetka prve svetovne vojne začel v Ypresu. To belgijsko mestece (in flamska polja v okolici) je bilo priča moriji prve svetovne vojne, kjer so se najbolj udarile nemške in zavezniške sile. Zdaj se lahko zgodi, da bo Ypres nehote postal središče nove evropske bitke. A zgodovina je karte premešala, tako da so zdaj države obrnile svoje pozicije.

Kot sem napovedal v eni izmed prejšnjih kolumn, so se po začetni histeriji med državami članicami in evropskimi parlamentarci, ki so vsi po vrsti razkazovali mišice in se obmetavali z argumenti, zakaj imajo samo oni prav, strasti seveda pomirile. Tudi zaradi tega, ker so se razprave o bodočem šefu komisije preselile v prestolnice, kjer je predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy za zaprtimi vrati ‘kartal’ ne samo s pozicijo predsednika EK-ja, ampak tudi s preostalimi tremi odprtimi pozicijami na evropski ravni – predsednika Evropskega sveta, evropskega ‘zunanjega ministra’ in šefa evroskupine.

Vmes pa je ‘kartal’ na temo prioritet bodočega EU-ja, ki je na volitvah konec maja dobil brco v rit. "Manj je več," je Van Rompuyeva nova mantra – države članice naj bi se na EU-ravni usmerile samo v tiste ukrepe, ki jih ne morejo urediti na nacionalni ravni.

A to vsiljevanje svojega kandidata iz vrst parlamentarcev in posledično barantanje za pozicije je tako razjezilo britanskega premierja Davida Camerona, da je zagrozil z nezaslišanim – o predsedniku komisije bodo glasovali! Gre za resno kršitev ustaljene prakse, saj so se do zdaj vedno dogovarjali s soglasjem. A ker mora Cameron plesati po taktih evroskeptičnih torijcev, ki zahtevajo takojšen izstop Združenega kraljestva iz EU-ja, mu ni preostalo drugega, kot da se je zakopal v okope in zdaj strelja naokoli. A k sreči ima samo slepe naboje – ali drugače, ni mu uspelo oblikovati dovolj velike večine proti Junckerju, da bi lahko onemogočil njegovo imenovanje. Potem ko sta mu načelno podporo pri nasprotovanju Junckerju dala nizozemski in švedski premier, je ostal osamljen z madžarskim premierjem in bo po napovedih največji poraženec tega vrha.

A največji zmagovalec – poleg Junckerja, ki naj bi kljub vsej drami postal kandidat držav članic za predsednika Evropske komisije, po načrtu pa ga bodo evropski poslanci v to funkcijo potrdili sredi julija – bo italijanski premier Matteo Renzi. Evropski politik novega kova, ki bo EU-ju predsedoval v drugi polovici letošnjega leta, je veliko bolj taktično kot Cameron zapeljal italijansko evropsko zgodbo. Za njegovimi sicer populističnimi, a resničnimi kritikami Evropske unije, kot je npr. ta, da se mora EU nehati vesti kot “stara dolgočasna teta”, je znotraj skupine socialistov dobil dovolj podpore, da je interese Italije spravil v program novega EU-ja. Po sestanku v Elizejski palači ob koncu tedna, na katerem je francoski predsednik Hollande zbral socialistične premierje, je nastal načrt rahljanja pakta stabilnosti evra, kar bo Franciji in Italiji dalo dovolj fleksibilnosti, da izpeljeta reforme in dosežeta rast.

Slovenija je iz teh razgovorov izpadla – mi smo se bolj ukvarjali z ustanavljanjem novih/starih strank, pa z blatenjem pravne države, kovali smo tudi teorije zarote, ugrabljali smo stranke, ker hočemo pokrasti še tisto, kar je od države ostalo … Vmes pa so se države članice dogovarjale o tem, kako si bodo porazdelile ključna, tudi komisarska, mesta in kakšen novi EU si želijo.

In prav o zadnjem bo tekla razprava na današnji večerji evropskih voditeljev v Ypresu, ki pa se je bo Slovenija udeležila na protokolarni, ne vsebinski ravni. Predsednik Pahor, nepristojen za oblikovanje slovenske evropske politike, bo nadomeščal premierko Bratuškovo, ki je zadržana zaradi strankarskih obveznosti.

Na jutrišnjem bolj delovnem delu evropskega vrha bo Bratuškova poskusila nadomestiti izgubljeno – predvsem to, da je Slovenija izpadla iz prav vseh zakulisnih pogovorov (če imam prav, nas ni obiskal niti predsednik Evropskega sveta in nas vsaj formalno povprašal o naši podpori Junckerju ter o tem, kakšen EU si želimo), v katerih bi lahko zaščitili tiste sicer nedefinirane nacionalne interese, ki bi jih branili v EU-ju. No, širitev se je zdaj izkazala kot ena takšnih, a bojim se, da je ta vlak že odpeljal.

Kot smo zaradi kregarije o formi (beri: imenih komisarjev) in ne vsebini (beri: področjih ali portfeljih) ter zmotnega prepričanja, da lahko debato o komisarjih začnemo ‘tam nekje avgusta ali na začetku septembra’ že zamudili razdelitev najpomembnejših komisarskih področij. A vsaj znotraj Slovenije se pojavljajo neke nove, zanimive, dokaj realne špekulacije o potencialnih imenih in potencialnih portfeljih … Mogoče pa še ni čisto vse izgubljeno.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.