Naj ne bo pomote – omenjal v kontekstu zgodb o drugih, ker nikoli nisem niti pisal o britpop izvajalcih in njihovih albumih. Britpop izvajalcih, ki so jim žanr omislili, ga poimenovali in odigrali promocijski spin britanski glasbeni mediji. Naj ne bo pomote, nekateri izmed teh, danes še živih otoških spletno-tiskanih glasbenonovinarskih brandov – roko na srce – tudi danes sodijo med relevanten in bolj ali manj neodvisen pol znotraj celotne glasbene industrije. Toda razlog za moje analitično ali kritiško spregledanje epopeje britpopa je sila preprost. V tistih nekaj vojno-povojnih letih na začetku devetdesetih so v skoraj v istem času izšli albumi Pablo Honey (Radiohead), Rage Against The Machine (RATM), In Utero (Nirvana), Vs. (Pearl Jam).
Radiohead navajam, ker sem do njih v času britpopa gojil neke simpatije. Toda nikoli nisem pisal o njih niti jih nisem poslušal … niti v avtomobilu ne. Toda če sem iskren, je zdaj drugače – od albuma Kid A skupino Radiohead poslušam, o njih sem že precej napisal precej in jih neizmerno cenim … Thom York sodi med največje rockovske lirike ali pesnike, toda zame šele od albuma Kid A in njihovega zvočno-filozofskega preobrata. Tisto prej – od najstniško naivnih pesmic o "cigaretah in alkoholu", poskočnice o "boys & girls" med premorom pouka do morda res krvaveče, toda skrajnje patetične "creepovske" balade za taborniško posedanje ob ognju – se ni moglo primerjati, niti posrkati kot življenje, ki so ga živele rockovske skupine, o njem razmišljale, ga upesnile, igrale in o njem pele, tudi umirale zanj rockovske skupine iz tistih vojno-povojnih nekaj let na začetku devetdesetih, Nirvana, Pearl Jam, Rage Against The Machine.
No, pustimo grungevsko nostalgijo in se vrnimo k skupini Blur, točneje Damonu Albarnu, ki mu je ta tekst tudi namenjen. Če sem prej omenil, da skupino Radiohead spremljam od albuma Kid A, sem Damona prav tako prvič zares poslušal, se skušal vživeti v njegovo poezijo in sporočilnost in ga poslušal tudi v avtomobilu šele, podobno kot Gorillaz, z njihovim istoimenskim prvencem, ki je izšel marca 2001 - pol leta pred spinovsko obdelanim tragičnim dogodkom 11. septembra v New Yorku. Tega ne navajam, ker bi "padal" na neštete romanopisce teorij zarote in bujne domišljije, temveč kot lajtmotiv svetovne katastrofe ne več tako daljne prihodnosti, ki so jo Gorillaz skozi skladbe – še posebej skozi risanke, ki so spremljale te skladbe oz. kratke animirane filmčke, natančneje uradne videospote – napovedovali.
Ljubezni do risank, tudi ko misliš, da si zrel in starejši, se ne naveličaš. Njihov animirani segment projekta Gorillaz poudarjam le zaradi tega, ker so člani skupine – 2D (vokal, klaviature), Murdoc (baskitara), Noodle (solokitara, vokal) in Russel (bobni) – pravzaprav animirani risani antijunaki. Lahko, da ta imena tudi prvič slišite ... Ampak če poznate Gorillaz in vam je njihova glasba všeč, se vam zagotovo ob omembi njihovega imena iz možganov projicira slika japonske navihane deklice (za katero se v resnici skriva pevka, pesnica, multinstrumentalistka Miho Hatori), suhljatega kolerika in brihtnega hakerčka, ki ne mara zelenjave (Albarnov alter ego v Gorillaz), zlobnega, frustriranega in vedno zateženega črnega suhljatega lika na baskitari, ki misli, da črna barva, ki jo občasno navleče ob nastopu na kakšnih "empty – vi" nagradah, simbolno pomeni, da si v „bedu“ ... a biti „bad“ je, če nič drugega, vedno v trendu (angleški igralec, komik in pisatelj Phil Cornwell), in na koncu četrtega člana virtualne sekcije, ki je glede na svojo zrisano telesno podobo edina prava gorila med Gorillaz, a ob tem ne mislim, čeprav je ta lik tako v resnici tudi videti, na gorilo varnostnika v diskoklubu, temveč na osebo, ki sedi za bobni in je kar močna v rokah. Na tem mestu se je v projektu Gorillaz zvrstilo kar nekaj izjemnih bobnarjev.
Vrniva se Albarnu! Leta 2001 je temu dandyju britpopa uspelo nekaj mesecev, skupaj s soavtorjem projekta Jamiejem Hewlettom, ki je bil tudi eden izmed predstavnikov skupine za medije in edini razkrit član skupine, držati vse angleške medije v ugibanju, kdo so pravi člani skupine, ki delajo to muziko. Vmes je ugasnil skupino Blur. Mediji so se, predvsem angleško glasbeno rumenilo, razpisali o biblijskih razmerah v sporu med Albarnom in kitaristom Coxonom. Dva avtorska pola v skupini Blur, katero adolescentsko "plavi orkestar" vibracijo ne moreš kot avtor gnati vse življenje. Damon Albarn se je že z Gorillaz počutil, da prerašča in presega zgodbo Blurov. In od leta 2001 so se, skoraj z vsakoletno aktivnostjo prve violine ali dirigenta, zvrstila glasbena imena ali projekti – Mali Music, The Good, The Bad and The Queen, Rocket Juice & The Moon, DRC Music, glasba za film & gledališče & opero – Ravenous, 101 Reykjavik, Journey To The West, Dr Dree (izjemen zadnji projekt!). Vse jih je podpisal - idejno, vsebinsko in filozofsko - Damon Albarn! Njegov lik, alter ego v Gorillaz risanki, fantič z imenom 2D, ki sem ga opisal že prej kot "suhljatega kolerika in brihtnega hakerčka, ki ne mara zelenjave", je bila popolna kopija resničnega pevca Blurov, ki ga je na čevelj dalo njegovo dolgoletno dekle, pevka skupine Elastica, Justine Frischmann.
Elastica se je poslušala, vsekakor. A njunega ljubezenskega poslavljanja ne navajam kot glasbeno rumenilo, temveč kot podatek, da je Justine pravzaprav Damonu bila največja podpora, navdih in motiv, ko je pisal skladbice za Blure. Ta čas je zaznamovala verbalna vojna z vsemi medijskimi sredstvi med Oasis in Bluri ... kot kakšna huda in negotova končnica „big brother“ zabave za ljudstvo ... kdo ima večjo naklado, več koncertov, več klubov oboževalcev, kdo ima več zmag na glasbenih lestvicah, doma in v tujini ... recimo, kdo je bil trikrat zapored zmagovalec singapurske poplestvice tujih izvajalcev – med seboj tekmujeta skladbi Roll With It in Country House - prerekanje „na robu živčnega zloma“, ki je dobesedno okupiralo življenje Britancev. Pa vendar, mesec nazaj je Noel Gallagher prvič po 15 letih znova spregovoril z Damonom Albarnom. To vojno so skoraj vsi pospremili z Noelevo izjavo iz New Music Expressa, britanskega tiskanega medija, ki je bil glavni mislec in projektant glasbenega žanra britpop in je preživel – "Albarn je nor, Albarn je nor!! V nekaj minutah mi je na kratko opisal nekaj glasbenih projektov, ki jih ima namen delati v prihodnjih letih in pri katerih bi me povabil k sodelovanju. Albarn je popolnoma nor ... nor skladatelj glasbe!" Če ne drugega, se besede starega nergača Noela, ki je še z bratom Liamom dolgo v vojni, slišijo kot navdušena ugotovitev in pritrditev ... ko končno bolje spoznaš osebo, ki si jo popolnoma napačno ocenjeval ... dolgih 15 let.
Ta "biblijski & kelly familly" srečni konec ni bil povod za mojo zgodbo o Damonu. Povod tudi ni podatek, da bodo Blur headlinerji ceremonije – koncerta ob koncu olimpijskih iger v Londonu 12. avgusta v Hyde Parku - headlinerji, glavni in zadnji nastopajoči, poleg New Order in The Specials. Vsi, ki ste že imeli priložnost videti posnetke ali biti na koncertu skupine leta 2009 prav v Hyde Parku ob uspešni ponovni združitvi skupine, se lahko strinjate, da če so Muse dobili nalogo, da odprejo olimpijske igre v Londonu, so Blur idealna izbira za konec največjega medijskega dogodka letos s svojo izvedbo v živo "na robu živčnega zloma" za 100.000-glavo množico. Recimo Song 2, za katero je ameriška vojska poslala uradno prošnjo za celoten ali delen odkup avtorskih pravic v želji in nameri, da omenjeno skladbo uporabijo v vojnopromocijske namene ob svojem drugem napadu na Irak!? Ne vem, ali veste, kako jih je "suhljati kolerik in brihtni hakerček, ki ne mara zelenjave" odslovil, lahko si pa mislite. Da so Blur "olimpijsko stvar“ vzeli resno, dokazujeta dve njihovi novi skladbi Under The West in The Puritan. Klasične Blur skladbe. Vendar nič pretresljivega.
A to ne zamaja tega, da je Damon Albarn danes največji in najbolj raznovrsten avtor popularne glasbe. Nori skladatelj! In hkrati lik, ki je pred kratkim na neumna in najpogostejša novinarska vprašanja o vnovičnem razpadu skupine Blur, njenem ponovnem sestavljanju in potem novem razdruževanju izjavil ali odgovoril: "Včasih se počutim dobro, včasih pa slabo." Ta izjava je bila povod temu tekstu.
Miroslav Akrapović