Zgodba o policistu, ki se ob tem preživlja še kot poklicni morilec, in disfunkcionalni družini, ki ga najame, je močna vrnitev k formi za režiserja, katerega ves opus je poln jedkosti in gneva.

V filmu Morilec Joe (Killer Joe, 2011) imamo sina, ki želi ubiti svojo mater, ki jo že tako in tako redno tepe, ker mu krade mamila, njegovo sestro, ki je umsko nekoliko počasna, očeta, ki je idiot, in očetovo drugo ženo. Vsi se spajdašijo, saj želijo priti do maminega zavarovanja. Cela zadeva se konča s parodijo družinske večerje. Ta se spremeni v masaker, ki ga večina članov družine ne preživi ali pa so tik pred smrtjo. To je Friedkinovo dolgo potovanje v temno noč disfunkcije in samouničenja.

V filmu Morilec Joe se srečamo s spolovilom igralke Gine Gershon, preden se srečamo z njo. Ko naga odgovori na zvonec pri vratih, Friedkin najprej usmeri kamero v njeno mednožje. Poceni, vulgarno, nesramno – vse te besede lahko opišejo ta prizor, pa tudi veliko drugih v filmu. Ampak scenarij Traceyja Lettsa po lastni drami je tako poln sočnega dialoga in neverjetnih groženj (»Če me še enkrat užališ, ti bom odrezal obraz in ga nosil prek svojega, kot masko«) in igralska zasedba je tako dobra, da Friedkinova energična in agresivna režija deluje osvežujoče grozljivo. Spominja nas, zakaj so Friedkina nekoč imenovali Orkan Billy (Hurricane Billy).

Zadnji jezni mož
Vedno je bilo nekaj korozivnega v Friedkinovih filmih. Potiskal jih je v eksces in naglaševal tisto nasilno in neprijetno. Spomnite se le prizora v njegovi Francoski zvezi (The French Connection, 1971), ko se junaka, detektiva Popeye Doyle in Buddy Russo, pogovarjata s šefom na kraju avtomobilske nesreče. Nesreča nima nikakršnega opravka z zgodbo, Friedkin pa nam vseeno v bližnjem planu pokaže krvava trupla. Morda nas želi opomniti, kako neprijeten je policistov vsakdanjik, ali pa želi gledalce le pretresti.

Sam junak Francoske zveze, detektiv Popeye Doyle v interpretaciji Gena Hackmana, je problematičen. Jezen, volatilen in nemaren proletarec, ki naokoli premetava temnopolte osumljence in sovraži bogatega in elegantnega francoskega preprodajalca mamil Alaina Ceherniera (Fernando Rey). Številni gledalci so se zlahka poistovetili s Popeyem. Njegovo ravnanje z domnevnimi temnopoltimi uličnimi kriminalci je izpolnilo morebitno željo filmskega občinstva po nekom, ki bo vzel zadeve v svoje roke v času velikega strahu pred urbanim črnskim nasiljem. Lahko pa skupaj z njim hkrati sovražijo privilegirane. Popeye je fantazija robatega, nevljudnega, prepirljivega in zagnano vztrajnega Američana, natančneje, Newyorčana. Junak nadomešča strah gledalcev pred lumpenproletariatom, in tudi njihovo zavist in zamero do višjih slojev.

Popeyu Doylu je še težje pripisati etiketo junaka kot »Umazanemu« Harryju Callahanu, ki je v obliki Clinta Eastwooda prišel na platna nekaj mescev pozneje, zato ker je Popeye na koncu izguba. Res je, da zlomi »francosko zvezo«, ki tihotapi mamila v ZDA. Ampak glavni zločinec mu zbeži, v svoji zagnanosti pa Popeye po nesreči ubije agenta FBI. Ko ga zadnjič vidimo, teče in izgine v temo za Chernierjem, ki mu se izogne.

Vsi smo morilci
Vaba (Cruising, 1980) je bil poskus, da se vrne k trdemu urbanemu trilerju v slogu Francoske zveze po nekaj neuspehih. Gre za policista Steva Burnsa (Al Pacino), ki se pretvarja, da je homoseksualec, da bi ujel morilca, ki kroži po podzemlju sadomazohističnih homoseksualnih klubov New Yorka. Tisto, kar mi odkrijemo, policist Burns pa ne, je to, da je morilcev več. V filmu vidimo dva, obstaja pa še vsaj tretji. Film poleg tega namiguje, sicer dokaj neprepričljivo, da je glavni junak sam postal morilec.
Snemanje filma je sprožilo proteste homoseksualcev, ki so s hrupom motili režiserja in ekipo in so nadaljevali demonstracije pred kinematografi, ki so film predvajali. Nedvomno so imeli prav, ko so trdili, da Friedkin povezuje homoseksualno sadomazohistično sceno s pravimi umori. A to je Friedkinov film o nasilnem svetu, kjer svet S/M-scene služi kot metafora za svet nasploh. Neumestno pa bi bilo pričakovati, da bo tudi izpostavljena skupina to videla tako prizanesljivo. Vaba je eden Friedkinovih najambicioznejših filmov: vizija nasilnega sveta, čigar ozračje nasilja označi vsakogar. Lov na morilca nam razkrije svet, v katerem je vsakdo lahko morilec.

Glavna hiba Vabe je, da se nikoli ne spoprime s tistim, kar se dogaja v glavi glavnega junaka. Z eno zelo kratko izjemo nikoli ne vidimo Pacina v seksualnem položaju s moškim, tako da nikoli ni adekvatno dramatizirane napetosti med njegovim življenjem z zaročenko in njegovim življenjem z moškimi. Kot da se je Friedkin (ali Pacino) tega bal. Zakaj junak Steve ne želi več svoje lepe zaročenke? Zakaj je tako mrk in nesrečen, ko seksata? Somnambulistična igra Pacina v vlogi Steva izraža zelo malo, čeprav gre za domnevnega heteroseksualca, ki vsako noč občuje z moškimi. Res je, da se na koncu Pacino gleda v ogledalu, podobno kot Steve McQueen na koncu Detektiva Bullitt (Bullitt, 1968, Peter Yates). Tam vemo, da se policist sprašuje, ali ga je služba posurovila. Gre pri Pacinu prav tako le za to, ali se namiguje na to, da je odkril novo plat svoje spolnosti? Temu filmu zmanjka poguma, da zares zakoraka v svet, ki nam ga želi prikazati.

Dobro in zlo
Ni presenetljivo, da ko išče kakšno pozitivno moč v svetu, je ne najde v posamezniku, ker se pri Friedkinu ne čuti vera v človeške zmogljivosti. Nedvoumno pozitivno silo je našel v dogmi Katoliške cerkve v Izganjalcu hudiča (The Exorcist, 1973). Dekletu, ki jo je prevzel hudič, ne moreta pomagati ne znanost ne psihiatrija, le stroga dogma Katoliške cerkve. Prav v tej prvinskosti in briljantni kameri Owena Roizmana leži moč tega filma. Nepopustljivi izbruh grozot (bruhanja, že legendarnega obračanja glave, lebdenja in zares pretresljivega prizora, v katerem se besede »Pomagajte mi« izpišejo na trebuhu dekleta) je popolnoma na mestu.

Friedkinovo korozivnost lahko vidimo tudi v zgodnjih filmih, kot sta priredbi dram Harolda Pinterja Zabava za rojstni dan (The Birthday Party, 1968) in prelomna homoseksualna drama Matta Crowleyja Fantje iz benda (The Boys in the Band, 1970), v katerih, če parafraziramo Jean-Paula Sartra, so pekel drugi ljudje. Posel stoletja (Deal of the Century, 1983) je bila ultracinična in skoraj popolnoma neduhovita satira na ameriški militarizem, politiko Ronalda Reagana ter Reagana samega. Film, čigar junaki so preprodajalci orožja, ki so ves čas pripravljeni prodati sebe ali druge. Noč, ko se je rodil striptiz (The Night They Raided Minsky's, 1968) je film, poln sentimentalne nostalgije do stare burleske, toda ta predmet svoje simpatije prikaže prej kot nekaj oguljenega in nedvoumno slavi transformacijo religioznega dekleta v striptizeto. Plačilo za strah (Sorcerer, 1977) je bil krut »remake« fatalistične klasike Henri-Georges Clouzotja, ki je popolnoma izgorel pri gledalcih v letu Vojne zvezd (Star Wars) Georgea Lucasa. Živeti in umreti v Los Angelesu (To Live and Die in L.A. 1985) je pa kriminalka v slogu osemdesetih - kot Miami Vice, samo veliko bolj cinična in pesimistična - ter njegov najboljši film v tem desetletju.

V Filmu Morilec Joe, pa tudi v prejšnjem filmu – Hrošč (Bug, 2006), sicer nekoliko preveč gledališkem, sta Friedkinov cinizem in ljudomrzništvo popolnoma primerna. Po nekoliko daljšem premoru nam je Friedkin pokazal, da niti v sedeminsedemdesetem letu Orkan Billy še vedno ne popušča.

Andrej Gustinčič