Zgodba o (fiktivni) revoluciji črncev v Združenih državah je navdušila temnopolto gledalstvo, preden je film hitro izginil za več kot tri desetletja z obtožbami, da je FBI pritiskal na studio United Artists, da ga umakne. Koproducent in koscenarist Sam Greenlee, ki je napisal roman, po katerem je film posnet, je povedal, da so izginile vse kopije filma razen negativa, ki ga je Dixon skril v arhivu pod lažnim naslovom. Ta negativ je osnova različice, ki je na DVD prišla leta 2004 po tridesetih letih piratskih različic filma, ki je bil delo svojega časa, v tem času pa ga je videlo zelo malo ljudi. »Ko sem prišel do kina, ga ni bilo več, kar koli je bil že razlog za to,« se spominja filmski zgodovinar Ed Guerreo. »Katerikoli mehanizem je že stal za tem, je bil učinkovit.«

Film je zgled improvizatorskega in nizkoproračunskega filmskega upora. Financirali so ga, kakor koli so lahko. Nekaj denarja je prišlo iz črnske skupnosti, nekaj ga je prispevala skupina temnopoltih in židovskih zdravnikov. Studiu United Artists so pokazali dva prizora, enega akcijskega, drugega pa z lepo temnopolto trebušno plesalko, tako da je studio mislil, da gre le za rutinski akcijski film, in je prispeval dovolj denarja, da ga je Dixon lahko končal. »Ko so videli končno različico, so znoreli,« je dejal koscenarist Greenlee.

Sam naslov filma - v dobesednem prevodu iz angleščine bi se glasil Prikazen, ki je sedela pri vratih - pomeni kar nekaj stvari. »Spook« je zares prikazen, ampak lahko pomeni tudi agenta Cie in je žaljiv izraz za temnopolte, ki naj bi bili strahopetci, ki se bojijo prikazni. V zgodnjih dneh integracije so podjetja dala mesta črncem blizu vhodnih vrat, da bi vsakdo lahko videl, da podjetje zaposluje tudi temnopolte. Takega zaposlenega so imenovali prikazen, ki sedi pri vratih.

V Dixonovem filmu gre za prvega črnca agenta Cie Dana Freemena, ki se ponaša kot ponižen pripadnik temnopoltih. Ko se vrne v svojo sosesko v Chicagu, prenaša svoje znanje na mlade in spreminja ulične tolpe v gverilsko vojsko, ki naj bi povzročila tak kaos po ameriških mestih, da se bodo oblasti morale začeti pogovarjati. »Gverilec zmaga tako, da ne izgubi,« Freeman pove svojim privržencem. Njihova dejanja povzročijo, da vojska okupirata geto, kar je tudi del načrta.

»Umaknili se bomo, ko bo situacija spet normalna, z njimi na dnu in nami na vrhu,« reče komandant, preden ga revolucionarji ugrabijo (med gledanjem vesterna) in mu pobarvajo obraz črno, mu dajo LSD ter ga pošljejo nazaj k svojim vojakom na otroškem kolesu. V črnskih filmih tega obdobja je bilo norčevanje iz belcev del upora, čeprav komandanta po norčevanju vseeno ustrelijo.

Dixonova režija je funkcionalna in neotesana, ter ves film ima občutek gverilskega in nevarnega dela, posnetega zunaj sistema. Je močan in grozljiv prizor, ki pokaže stopnjevanje uličnega nemira, potem ko policija ustreli mladega črnca, posnet s takšno grobo neposrednostjo, da se zdi, da bodo množice kar planile s platna. Nemiri v tem prizoru so napol resnični. V tem času, ko so gorela ameriška mesta, so se snemanju nemirov pridružili temnopolti, ki sploh niso vedeli, da gre za film, ampak so mislili, da je to pravi spopad s policijo, kar se vidi na obrazih in v dejanjih. »Bili so požari, ki jih nismo mi podtaknili, bili so prevrnjeni avtomobili, za katere sploh nismo vedli, kdo jih je prevrnil,« je povedal igralec Paul Butler. »Tisti, ki smo zares sodelovali pri filmu, smo se umaknili v avtodom.«

Nekateri liki imajo skupno zgodovino, ki jo omenjajo, sam Freeman pa pove ganljivo zgodbo o tem, kako se je njegova stara mama naučila brati. Vsi liki vseeno ostanejo enodimenzionalni in so pravzaprav ljudje brez preteklosti - obstajajo le v kontekstu filma. Tisto značilno v njih je zasluga nadarjenih in izvirnih igralcev, kot sta Lawrence Cook v vlogi Freemana ali Paula Kelly v vlogi prostitutke, ki mu pomaga. Oba sta si zaslužila postati znana igralca svojega časa, ampak vlogi v filmu Prikazen pred vrati sta škodili njunima karierama. Cook je bil še posebej dober igralec in popolnoma upodobil lik črnca, ki so se ga belci najbolj bali: uglajen, šarmanten, pa tudi ponižen, če je to potrebno, a to je le maska. Je neizprosen revolucionar, pripravljen ubiti tudi najboljšega prijatelja, če ta ovira revolucijo.

Film je priročnik za urbano gverilo, za uporniško vojno. Freeman pojasni, kako se iz navadnih stvari lahko naredijo bombe, kako lahko ostrostrelec določi daljavo na mestni ulici, kako organizirati vodstvo upora, kako ga širiti v druga mesta in kako ima lahko temnopolti dostop povsod: »Zapomnite si, črnec z brisalom, pladnjem ali metlo v rokah gre lahko skoraj povsod v tej državi. Nasmejan črnec je pa neviden.«

Film je prišel v kinematografe v času stičišča raznih struj v Ameriki. Konec obdobja Black Power je bil čas velikih sprememb v odnosih črncev do belcev : čas ločitve namesto integracije in čas splošnega črnskega ponosa - nacionalizma. Veliko temnopoltih razumnikov in temnopoltih na splošno je gledalo na svoj položaj v kontekstu protikolonialnega boja v tretjem svetu. »To, kar smo zdaj, je kolonija,« reče Freeman. »To, kar si želimo, je nova narod. Da bi nam uspelo, moramo plačati novo pristojbino: pristojbino svobode.« Bil je tudi čas intenzivnega nadzora FBI-ja nad vsemi, ki jih je urad označeval za prevratniške. To je bil čas, ko so Američani izvedli, da obstaja FBI-program, ki se mu je reklo COINTELPRO (Counter-Intelligence Program), ki je vodil obsežno kampanjo proti vsem, ki jih je vodja FBI-ja J. Edgar Hoover imel za prevratniške.

COINTELPRO, ki ga je Hoover začel leta 1956, je imel namen diskreditirati Martina Luthra Kinga (ki ga je Hoover imel za naj nevarnejšega človeka v Ameriki) in Malcolma X ter druge črnske vodje. Ovaduhi so se infiltrirali v temnopolte organizacije, širili dezinformacije in sežgali slavni Watts Writers Workshop v Los Angelesu. COINTELPRO je bil ključen v uničenju radikalne stranke Črni panterji (Black Panthers). To so bili časi, ko so policija in zvezni agenti hladnokrvno ubili Črnega panterja Freda Hamptona v postelji, medtem ko je ležal ob nosečem dekletu. Niso bili le temnopolti žrtve. Hoover je takrat vodil intenzivno kampanjo obrekovanja in pregona bele igralke in privrženke boja črncev za pravice Jean Seberg. O kampanji je Hoover stalno obveščal predsednika Richarda Nixona.

Leta 1976 je odbor ameriškega senata za obveščevalne dejavnosti sklenil, »da so bili tajni programi uporabljeni, da bi oslabili zakonske politične aktivnosti posameznih Američanov in skupin ter da bi jih diskreditirali z uporabo nevarne in ponižujoče taktike, ki je ostudna v svobodni in pošteni družbi«. Dodal je: »Ko se je vlada odločila vzeti zakon v svoje roke, so te nesprejemljive taktike , kar je neizogibno, koristile ne samo proti 'mulcu z bombo', ampak tudi proti 'mulcu s parolo'.« Odbor je sklenil, da se takšne dejavnosti verjetno nadaljujejo v FBI-ju tudi po Hooverjevi smrti, samo pod drugim imenom.

Takšno je bilo ideološko ozračje, ko je Prikazen pred vrati prišla v kinematografe - le dve leti po domnevni prekinitvi ali sodeč po besedah senatorjev le preimenovanju obsežne akcije proti ideološki, v glavnem levi opoziciji v Združenih državah. Prišel je po desetletju vstaj in nemirov, ki nikoli niso postali revolucija. »Prikazen na vratih se ukvarja s tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bil gnev temnopoltih usmerjen v vztrajen in discipliniran boj za pravo svobodo,« je leta 1973 opazil temnopolti teolog in nekdanji sodelavec Martina Luthra Kinga Cornish Rogers. Prav tega so se FBI in belci v Ameriki na splošno najbolj bali.

Andrej Gustinčič