Hkrati je to ena najmočnejših filmskih podob rasističnega sovraštva. V tem nagonskem sovraštvu psa, ki je dresiran, da napada črnce, je nekaj popolnega. Hkrati je nesporno, da je to podoba, ki jo je videlo zelo malo ljudi. Film režiserja Samuela Fullerja Beli pes je eden ameriških "bunker" filmov. Končan je bil sicer leta 1982, a širše ameriško občinstvo ga je videlo šele leta 2008, ko se je končno pojavil v legitimni DVD-obliki v zbirki The Critereon Collection. Najbolj žalostno je to, da so črnci sami zahtevali, da se onemogoči distribucija tega izrecno protirasističnega filma.

Cenzura je v Ameriki zapletena zadeva, saj državne sploh naj ne bi bilo. Ampak zaradi strahu pred finančnimi posledicami bojkota so nekatere televizijske serije dobile odpoved ali bili onemogočeni nekateri filmi. Nekatere cenzure so zelo neposredne. Film režiserja Ivana Dixona Prikaz na vratih iz leta 1973 je pripovedoval o (fiktivni) črnski revoluciji v Ameriki. Najprej je pri temnopoltem občinstvu doživel močan uspeh. Po samo treh tednih predvajanja ga je umaknil studio United Artists. O vzroku za prekinitev predvajanja so krožile glasne govorice o pritisku FBI-ja. Film se je pojavljal v obskurnih video izdajah, preden je izšla legitimna DVD-različica. To se je zgodilo šele leta 2004.

Fuller je bil navajen kontroverznosti. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so napadli njegov film o korejski vojni Jeklena čelada kot protikomunistično propagando in hkrati kot protiameriško provokacijo. J. Edgar Hoover ga je osebno obtožil, da se norčuje iz policije in patriotizma v na videz protikomunističnem filmu noir Pickup on South Street. Beli pes pa je njegov prvi film, ki ni prišel v redno distribucijo, zato je Fuller zapustil Ameriko in ni v ZDA nikoli več režiral. "Bilo je leto 1982, Reagan je bil predsednik, republikanci pa so držali moralo Amerike za 'jajca'," je na njemu lasten način pojasnil Fuller.

Francoski pisatelj in diplomat Romain Gary je leta 1970 napisal roman Chien blanc (Beli pes) in že takrat je v Hollywoodu nastala ideja o snemanju filma. Nekaj časa se je govorilo, da bo film režiral Roman Polanski, vendar je to propadlo zaradi obtožbe spolne zlorabe mladoletnega dekleta. V svojem romanu, napisanem v obliki spominov, je Gary, takrat francoski konzul v Los Angelesu, opisal, kako je njegov pes nekega dne pripeljal domov prelestnega nemškega ovčarja, prisrčno in čudovito žival, za katero Gary z grozo odkrije, da je dresirana, da napada črnce. Garyjeva knjiga je po eni strani napad na rasizem, po drugi strani pa tudi na liberalce. Mednje uvrščamo tako bele zvezdnike, kot sta Marlon Brando in Garyjeva žena, igralka Jean Seberg, kot tudi t. i. "poklicne črnce, ljudi, ki iz tega, da so črnci in nič več, delajo kariere". V osrčju je beli pes, hkrati morilec in žrtev rasistične vzgoje. "Soočen sem bil z osnovno brutalnostjo, ki se skriva globoko v naravi," je Gary zapisal o belem psu, ko ta nepričakovano napade črnskega čistilca bazenov.

Fullerjev film uporabi le osrednjo idejo Garyjeve knjige. Neke noči v Hollywoodu mlada igralka Julie (Kristy McNichol) s svojim avtomobilom zbije belega ovčarja. Psa, ki jo neke noči zaščiti pred posiljevalcem, ki je vdrl v njeno hišo, posvoji. Ko Julie vzame psa v studio, ta brez razloga napade njeno prijateljico in kolegico - črnko. Vidimo dremavega, prijaznega psa z žalostnimi očmi, kako se spremeni v pobesnelo zver, ko vidi črno kožo; nedolžno bitje, ki ga je rasist spremenil v pošast.

Temnopolti trener živali Keys (Paul Winfield) ima zastavljen osebni cilj, ki je "deprogramiranje" psa. Keys reče Julii: "Končno si se včlanila v klub. V klub zgroženih ljudi, ki samo kričijo o tej bolezni, o tem rasističnem sovraštvu, ampak ne naredijo ničesar, da bi jo uničili. Ta pes je naša edina možnost, da vsaj del tega odstranimo." Ponovno treniranje psa in surovo soočenje med temnopoltim trenerjem in psom, ki je dresiran, da črnce sovraži, se končata tragično, ker, vsaj v Fullerjevem svetu, sovraštva ni mogoče ozdraviti.

Psi imajo v strahovih črncev pomembno mesto. Lastniki plantaž so jih uporabljali za lov na pobegle sužnje. Policija jih je uporabljala proti demonstrantom za enakopravnost. Najslavnejša in najrazvpitejša podoba tega je fotografija fotografa Associated Pressa Billa Hudsona, ki prikazuje policista v Birminghamu, v Alabami, maja leta 1963. Ta drži temnopoltega najstnika, medtem ko njegov pes grize fantov trebuh. Ti prizori so se ponavljali med gibanjem za državljanske pravice. Takrat smo videli policijske gorjače, vodne topove in pse. Še preden je Fuller končal snemanje, je protestirala glavna črnska organizacija v Ameriki NAACP in zagrozila z bojkotom filma. Michael Eisner, predsednik studia Paramount, se je bal polemik in bojkota ter se odločil, da filmu ne dovoli distribucije v Ameriki. Televizijska mreža NBC naj bi ga prikazala leta 1983, ampak je premiero v zadnjem hipu odpovedala zaradi strahu pred bojkotom in drugimi negativnimi odzivi.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila, kar se tiče rasnih odnosov, skoraj nadrealna. Izbor Ronalda Reagana je v Belo hišo prinesel režim s ciljem razveljavitve celotnega napredka v medrasnih odnosih od druge svetovne vojne naprej. Reagan ni prenašal obtožb, da je rasist. Med neko debato v tekmi za guvernerja Kalifornije leta 1966 je zapustil oder, nekateri trdijo, v solzah, ko ga je nasprotnik spomnil, da je glasoval proti državljanskim pravicam črncev. Ko je leta 1980 postal predsednik, je začel obsežno in dosledno črtati vse socialne programe, ki so pomagali črncem in drugim manjšinam. Osnovne stvari kot npr. desegregacija šol so bile postavljene pod vprašaj. Pojavila se je nova, a izredno priljubljena teza: prave žrtve diskriminacije niso črnci, ampak belci. Reaganov projekt je bil razdeliti belce in črnce v dva tabora ter tako belce privabiti v republikansko stranko in dobiti stalno večino na volitvah. Rezultat tega sta bili večja revščina v črnskih delih ameriških mest ter rast tolp in mamil. Prav tako je prvič v stotih letih pričakovana življenjska doba belcev rasla, medtem ko se je pri črncih skrajšala.

Fuller odpraska vso osladno retoriko, ki za sabo skriva rasizem. Ni več smešnih argumentov, da so zaradi programov, ki pomagajo črncem, zdaj belci žrtve diskriminacije. Ne, pri Fullerju ostane le žrelo belega psa, morilca in žrtve. V Fullerjevem univerzumu rasizem ni samoumeven, ampak učen. In ko končno srečamo človeka, ki je psa tega naučil, je to le skromen ameriški dedek, ki je ponosen na svoje delo. Angleški filmski kritik Robin Wood je zapisal, da je bil projekt ameriške kinematografije osemdesetih tapeciranje razpok v ameriški družbi. Stari nekonformist Fuller pa je uprl svoj pogled prav v največjo razpoko. Film bi bil dobrodošel v drugem letu predsednikovanja Ronalda Reagana.

Andrej Gustinčič