Konča se s sladko in nevarno lažjo, da je vse to odvisno le od samega mesta. Kar pa ni res, ker je mesto, še posebej velemesto, le tisto, kar človek iz njega naredi. Ko je pred kratkim v filmu Sramota, ki ga je režiral Britanec Steve McQueen, to pesem zapela igralka Carey Mulligan, z blagim, sanjsko hrepenečim glasom in z obrazom, polnim iskrene nedolžnosti, je New York, New York postal žalostinka za vse izneverjene sne velemesta. Ob pogledu na prizadet obraz njenega brata Brandona, zasvojenca s pornografijo, prostitutkami in priložnostnim seksom, ter njegove solze, lahko to prepoznamo kot tisto specifično osamljenost velemesta s prvimi znaki strahu.

Življenje je drugje
Izolacija tega prizora in čustvenost v njem dobita svoj odmev nekaj minut pozneje, ko Brandon ponoči teče sam po ulici. Po temni ulici teče mimo zaprtih trgovin in kavarn in mimo vedno osvetljenih bank. Bleščeče luči mesta so vidne v daljavi. Zanj bo življenje na Manhattnu vedno drugje. Brandon je s svojo sestro zamudil obljubo, ki jo najdemo v pesmi Kanderja in Ebba.
Na velemesto lahko gledamo na toliko načinov, kot je v njem ljudi. New York je v filmu Sramota, tako kot v Scorsesejevem Taksistu, odraz čustvenega stanja svojega junaka. Drugi režiserji, npr. pokojni Eric Rohmer ali Woody Allen, bi iz prizora spogledovanja na podzemni železnici, ki ga zasledimo v Sramoti, naredili poskočnico za romantično komedijo, ki bi pokazala vse možnosti in čare mesta, ne le njegove pasti in pokopane upe. Glasba v prizoru bi bila lahko ravno tako Ellingtonova kot akordi, polni zle slutnje, ki jih lahko slišimo v McQueenovem filmu.
Pred prihodom filma so bili pisatelji in fotografi kroniki velemestnega življenja. Ampak film se je pokazal kot prava oblika za zaznamovanje mestnega življenja. Z gibi kamere in montažo slike ter zvoka lahko film ne samo opiše, ampak tudi upodobi ritem in raznolikost velemesta. Režiser lahko iz velemesta naredi, kar hoče.

Bežno srečanje
Beograd na začetku obdobja jugoslovanskega potrošniškega socializma si lahko ogledamo v filmu Dnevi, ki ga je režiral srbski režiser Aleksandar Petrović leta 1963. Gre za bežno srečanje Nine in Dragana, ki izstopita iz množice, se srečata in se potem spet ločita. V prizoru, v katerem Dragan pleše rokenrol z neko punco v kavarni, je Beograd vesel, medtem ko je vzdušje, ko huligani ustavijo Dragana in Nino na neki tihi ulici, grozeče.
Petrovićev film je izpolnitev želje pokojnega ameriškega kritika Jamesa Ageeja, da kamera ne bi bila vezana na zgodbo, ampak bi svobodno snemala mesto in njegove prebivalce. To je najvidnrjr v prizoru na ogromni tržnici, kjer se 'spravi' med kmete, ki prodajajo hrano, in meščane, ki jo kupujejo, ter razkrije ruralno stran srbske in nekoč jugoslovanske prestolnice. Kamera pogosto opazuje glavna lika skozi izložbe trgovin ali od daleč, tako da nas ves čas spominja, da sta to le dva človeka, ki sta za kratek čas izstopila iz množice, ki jo vidimo vsak dan.
Po osvobajajoči in malce grozeči vožnji po stezi zaprtega in zapuščenega starega letališča se zgodi seks. In takoj zatem je zastavljeno prvo neugodno vprašanje: "Kje živiš?" Po tem vprašanju Nina z naraščajočo naglico zbeži od Dragana v noč in nočno množico mesta. Vrne se v svoje stanovanje v blok v Novem Beogradu. Še enkrat lahko vidimo mesto skozi njene oči, medtem ko gleda skozi okno reko luči nočnega prometa. Tako nas je Petrović vodil skozi različne nianse mesta in skoraj mimogrede ustvarjal subtilno menjajoče se prizorišče za bežno srečanje, ki se konča z urbano osamljenostjo.
Veliko filmov o velemestu govori ravno o tej vrsti osamljenosti. Ko sem živel v New Yorku, sem se enkrat okoli petih popoldne znašel na Peti aveniji. Ljudem se je mudilo domov, avtobusi so bili prepolni, taksiji zasedeni. Počutil sem se majhnega in takrat sem naenkrat akutno razumel, da so vsi ti ljudje okoli mene tujci; da niso del mojega življenja in jaz nisem del njihovega. Začutil sem potrebo po toplem glasu prijatelja.
Velemesto je lahko hkrati najmanj osamljen kraj na svetu. Ravno tako kot se lahko počutimo sami in majhni v morju tujcev, smo lahko s temi ljudmi tudi povezani. To je občutek, da smo nerazdeljen del živega in dihajočega organizma, ki se mu reče metropola. To ni doživljanje mesta skozi okna taksija, mesta, kjer je sreča vedno nedosegljiva. Življenje je tam, kjer si ti. Velemestne množice niso grozeče ali odtujene, ampak sestavljene iz milijonov posameznikov. Počutimo se del te množice in ona je del nas. V njej je nekaj tolažljivega.

Reka življenja
Ne obstaja film, ki bolj slikovito obuja to stran velemesta, kot je francoski film scenarista Jacquesa Préverta in režiserja Marcela Carnéja Otroci raja iz leta 1945. Na samem začetku se znajdemo na pariškem Bulevard du Temple, znanem kot Bulevar zločina zaradi krvavih melodram, ki so uprizorjene v njihovih gledališčih. Opazujemo hodca na vrvi, medtem ko se kamera oddaljuje in pokaže množico, ki ga gleda. Kamera sledi cunjarju Jérichu in nam odkrije cesto, polno kočij in pešcev. Vse se giblje, ljudje in kamera, ki potuje in povsod odkriva mrgoleče življenje: mišičnjake, plesalke, prodajalce, sprehajalce, igralce in njihovo občinstvo. Vsi so del množice, ki se premika kot reka, polna različnih tokov.
Ena najbolj romantičnih predstav je velemesta kot kraj, v katerem se usode ljudi ločujejo in združujejo skozi leta burnega življenja. Otroci raja je zgodba o neulovljivi lepotici Garance in štirih zelo različnih moških, ki jo ljubijo. Srečujejo se na nočnih stojnicah s kuhanim vinom, krčmah, penzionih, gledališčih, nabitih in mrgolečih plesiščih ter na pantomimi. To je mesto, kjer se aroganten aristokrat, kot je graf Édouard de Montray, znajde v istem urbanem prostoru kot otroci raja - proletarski gledalci v najcenejših sedežih na najvišjem balkonu, kjer sedijo z nogami čez ograjo in se vihravo odzivajo na dogodke na odru.
Žareča čustva junakov in občutek, da je zasebno razočaranje le en tok v reki življenja, izvirajo iz okoliščin, v katerih je film posnet. Snemanje se je začelo pod nemško okupacijo, saj film v vsakem kadru napoveduje osvoboditev z uveljavljanjem Pariza kot velike metropole in središča življenja. Njegova ljubezen do mesta in mestnega življenja je kljubovalna. Ta film postavi v ospredje mestne množice, ki so prav tisto, kar na koncu pogoltne junaka. Njegova draga medtem izgine, morda tudi za vedno, v morju urbane človečnosti. Film pa ne pušča za sabo občutka poraza ali obupa. V mestu Préverta in Carnéja sta to le dva toka v reki velemestnega življenja.

Andrej Gustinčič