Preživeli smo prvi polfinalni večer 61. tekmovanja za Pesem Evrovizije v Stockholmu pa tudi drugega. Morda letos nekoliko bolj s pritiskom na gumb 'mute' kot prejšnja leta, saj je bil intonančni vložek prenekaterih tekmovalcev v primerjavi z lanskimi še kako šepav (Poljaku je uspelo uvodni del, ki je bil v šundru dvorane slišati kot akapelni, v polfinalu zgrešiti za celo lego, kar pa ni bila ovira za njegovo uvrstitev v finale).

Če kdaj, potem je letos Pesem Evrovizije odraz družbenega utripa stare Evrope, ki vedno bolj izgublja identiteto, ki vedno bolj izgublja svoj(e) jezik(e), kritično polemiko, vse tisto, kar naj bi Evropska unija okrepila. A ni. Ameriška kultura je medtem počasi kapljala čez Atlantski ocean, dokler se čašica ni nagnila in izlila. Kultura resničnostnih šovov je tukaj, kultura tehnologije je tukaj, kultura Kardashiank in Beyoncé je tukaj (in vse to smo lahko spremljali tudi na odru arene Ericsson), medtem pa se evropska kultura na Evroviziji - kjer si nekdaj že potem, ko je nastopajoči stopil na oder, vedel, iz katere države je -, vedno bolj razblinja.

Zdi se, kot da sta Ukrajina in Rusija, pa tudi Azerbajdžan in Armenija, na Evroviziji našli skupni jezik – angleščino. Ta je na prireditvi pronicala v vse pore, pa čeprav je Marija Šerifovič s pesmijo Molitva leta 2007 dokazala, da se zmaga nasmiha tudi pesmim, zapetim v jeziku, ki ga govori le nekaj več kot sedem milijonov ljudi.

Razen Bosne in Hercegovine ter Makedonije je večina od 42 nastopajočih izbrala jezik, ki ga v Evropi govorijo le v Združenem kraljestvu, na Irskem in Malti. Če je s tem razlogom pred leti 'pokleknila' Mati Rusija, je letos podobna usoda doletela celo vase zagledano Francijo in Italijo, katere predstavnika, Amir (J'ai cherché) in Francesca Michielin (No Degree Of Separation), svojega naroda le nista v celoti pustila na cedilu z zapetimi vložki v francoščini in italijanščini – samo spomnimo se, kakšen škandal je leta 2008 povzročil bradati in suhljati osvajalec iz preteklosti Sébastien Tellier, ko je v angleščini zapel pesem 'Divine.' Zgodba zase je bila letos Avstrija z eterično Zoë, ki je, pa ne le zato, ker je pela v francoščini, nekoliko spominjala na Vanesso Paradis.

Kot da ni bilo dovolj že to, da smo med gledanjem oddaje skorajda začeli razmišljati v angleščini, je bila gledalcem odvzeta tudi evforija ob tradicionalnem geopolitičnem podeljevanju točk tekmovalnim pesmim (Slovenci smo se tudi letos držali zlatega repertoarja in podelili 12 točk Srbiji, Rusiji (10), Hrvaški (8), avstrijski Zoë pa 6 točk). Po novem je glasove v živo iz posamezne države podelila strokovna komisija, nato pa so bili k tem glasovom prišteti še glasovi telefonskega glasovanja. Strokovna komisija je s točkami na prvo mesto uvrstila Avstralijo (Dami Im - Sound of Silence), gledalci Rusijo (Sergej Lazarev - You are the only one), zmagala pa je Ukrajina.

Ukrajinska predstavnica Džamala v pesmi '1944' (ki je zapela tudi v maternem jeziku) pripoveduje usodo svoje prababice. Bila je ena izmed 250.000 izgnanih Tatarov s Krimskega polotoka v času Stalina, ki je potekal v okviru kolektivnega kaznovanja zaradi domnevnega sodelovanja z nacisti. Pevka je ob zmagi voditelju Månsu, lanskemu zmagovalcu, dejala: "Vem, da si pel o miru in ljubezni, ampak jaz si resnično želim miru in ljubezni za vse. Hvala, Evropaa!". Pomenljive besede ob koncu 'politične bitke' med Ukrajino in Rusijo je na glasbenem odru doživela epilog z zmago Ukrajine (ruski gledalci so Džamali namenili drugo največje število točk za Armenijo, ukrajinski pa Lazarevu vseh 12 točk).

V resničnem življenju politiko in interesne skupine bolj malo zanimata 'mir in ljubezen'. Zveza Nato namreč vidi Rusijo kot "agresorja", ki "predstavlja grožnjo miru" vzhodnoevropskim in baltskim državam, zato je tam že in še bo okrepila svojo navzočnost. (Rusija si je namreč po referendumu leta 2014 priključila Krimski polotok, zaradi česar v Ukrajini ruščina ni več eden izmed dveh uradnih jezikov, razen v samorazglašenih avtonomnih regijah Doneck in Lugansk.)

In medtem ko se zdi, da je Evropa nagradila politično pesem, vsaj tako trdijo Rusi, se hkrati zdi, da je imela nekoliko manj politične empatije do vprašanja beguncev in begunske krize, ki se jo Evropa otepa z vsemi štirimi. Grčija, ki se utaplja skupaj z nezakonitimi prebežniki in ki jo je Bruselj pred dobrim letom začel privijati zaradi dolžniške krize, Evrope v predizboru ni prepričala s pesmijo utopične dežele 'Utopia Land'. Tudi predstavniki Bosne in Hercegovine (Dalal & Deen ft. Ana Rucner & Jala) z izvedbo pesmi 'Ljubav je', pri kateri je bodeča žica na odru implicirala na prebežnike, ki so pred meseci stali pred madžarsko, makedonsko in tudi slovensko mejo, ni imela večjega učinka, saj ji ni uspel preboj v finale.

Evrovizija je v vseh pogledih razred zase, pa ne le zato, ker si jo je lani ogledalo 200 milijonov gledalcev. Poleg tega, da ima svoje goreče in srčne oboževalce, ki si vzamejo tudi po cel teden dopusta, da si ta šov brez primere (ki ga nekateri poimenujejo maškarada) ogledajo v živo in nekaj dni živijo svoje sanje, ga s komentarji ne morejo zaobiti niti #vednoimamoovsemmnenje udeleženci na Twitterju. Kdor je bil na Evroviziji, ve, da je to parada veselja, druženja in sprejemanja različnosti.

Namesto imena Evrovizija (Eurovision) bo sčasoma postal bolj primeren naziv Globalvizija (Globalvision), saj ta 'vizija', tako kot marsikaj drugega, s tisto staro Evropo nima nič več kupnega. Ko smo gledalci mislili, da bodo švedski gostitelji po bolj ali manj duhamornih vložkih predstavitve razvoja Evrovizije na Švedskem postregli z nečim 'ekskluzivnim', saj so se v nekajminutnem videospotu bahali s svojimi glasbenimi izstrelki; vse od Abbe, Europe, Dr. Albana, Roxette, Ace of Base in še in še, so nam postregli z Justinom Timberlakom, Američanom, ki se je kot mulec kalil v Disneyjevih studiih in glasbenem ustroju popindustrije. Res pa je, da je Justin kot član skupine Nsync sodeloval tudi s švedskih tekstopiscem in producentom Maxom Martinom, ki je podpisan pod marsikatero svetovno glasbeno uspešnico.

Ne preveč evrovizijska poteza organizatorjev, ki jo je, tako kot vse druge, mogoče razumeti le s finančnega vidika: ne pozabimo, Evrovizijo so letos prvič predvajali v ZDA, pa tudi na Kitajskem, v Kazahstanu in na Novi Zelandiji. Prvič v zgodovini tega tradicionalnega glasbenega šova je tekmovala tudi Avstralija*. Gledalce v oddaljenih državah so verjetno bolj prepričali z blondinkastim Justinom, kot bi jih z blondinkastimi, ok., mogoče danes že sivimi, fanti iz skupine Europe.

Formula gostovanja svetovnih popzvezdnikov na večjih glasbenih festivalih ni nič presenetljivega - na italijanskem San Remu se je držijo že nekaj let. A Italija je ena država, na Evroviziji pa je letos sodelovalo 42 držav, ki so v skupno malhico EBU-ja prispevale svoje cekinčke, in ni ga zlomka, da bi tudi v Evropi premogli kakšno glasbeno ime, ki ga poznajo v ZDA. Na tem mestu ni odveč omeniti, da je bila Romunija letos prvič izločena iz tekmovanja zaradi neplačanih obveznosti do Evropske radiofuzne zveze (EBU); romunski televiziji se je v nekaj letih dolg nakopičil 14,5 milijona evrov.

Res pa je tudi to, da se dvigujejo standardi nastopov in s tem njihova cena (nastop ruskega predstavnika Sergeja Lazareva naj bi bil vreden kar milijon evrov!). Lanski zmagovalec Švedske na Dunaju Måns Zelmerlöw je postavil nove smernice scenskih nastopov na odru Evrovizije z LCD-ekrani in vizualizacijami. In čeprav je bila Slovenija daleč od te smernice, je bil scenski nastop slovenske predstavnice ManuElle zagotovo najboljši nastop Slovenije do zdaj, škoda le, da so (smo) denar za nakup pirotehnike zbrali kakšnih deset let prepozno.
__________________

* Ob 60. obletnici Evrovizije na Dunaju je bila k sodelovanju povabljena tudi Avstralija, in sicer kot poseben gost. Evrovizija je namreč v Avstraliji izjemno priljubljena in jo javna televizija prenaša že več kot 30 let. Avstraliji je bil lani - poleg Francije, Nemčije, Italije, Španije in Združenega kraljestva - omogočen samodejen vstop v finalno oddajo. EBU je razmišljal, da bi podobno potezo z gostujočimi državami izvajal tudi v prihodnje. Nato pa je novembra 2015 oznanil, da se bo Avtralija kot tekmovalka vrnila na glasbeni izbor. Tehnično gledano, je tako Avstralija letos kot polnopravna članica tekmovala prvič, saj je nastopala tudi v preizboru.