Nekdo mi je nekje na brezmejnem digitalnem svetu predlagal ogled serije Nekdo, nekje (v resnici točno vem, kdo in kje, ampak si nisem mogel pomagati pri tej besedni igri, obljubim, da sem to storil prvič in zadnjič), in predlog je bil zadetek v polno.

Če ne želite ničesar izvedeti o seriji, na tem mestu prenehajte brati, sledi namreč nekaj kvarnikov.

Gre za serijo, ki sta jo ustvarila Hannah Bos in Paul Thureen, vsaka sezona vsebuje po sedem epizod, ki so krajše od pol ure, predstavlja pa zgodbo Sam, ki jo je odlično uprizorila Bridget Everett. Glavna junakinja deloma temelji prav na življenju in osebnih stiskah Everett, zato je izdelek še toliko bolj pristen in kako naj rečem drugače ... pristno življenjski.

52-letna Everett se ukvarja s komedijo, igralstvom in glasbo, širša javnost jo je prvič podrobneje spoznala leta 2008, ko je odigrala zelo majhno vlogo v prvem filmu Seks v mestu, kar ni presenečenje, saj je že prej večkrat sodelovala z Michaelom Patrickom Kingom, ustvarjalcem istoimenske zelo uspešne serije.

Kar pa je še bolj zabavno in nenavadno, da so teme serije Nekdo, nekje na eni strani tako neverjetno blizu Seksu v mestu, na drugi strani pa tako daleč, kot da bi obstajali v dveh popolnoma drugih vesoljih. Na preseku obeh sta dve besedi: prijateljstvo in Manhattan. Če nas je serija iz preloma stoletij kaj naučila, je bila (poleg domiselnega igranja z besedami) moč (ženskega) prijateljstva, dogajala pa se je seveda v New Yorku.

Nekdo, nekje se prav tako dogaja na Manhattnu, a nekem povsem drugem, v majhnem mestu v Kansasu, v katerem je v resnici odraščala tudi Everett. Sam se v zgodbi vrne domov, kjer se skuša znajti v vrtincu družinskih težav (sestrina smrt, slab odnos z drugo sestro Tricio, mamo alkoholičarko, očetom, ki ima v ospredju kmetijo ...) ter lastnih težav, bolje rečeno demonov (spraševanje o samovrednotenju, samozavesti ter seveda zdravju). Kombinacija vsega pomeni, da vsakega človeka takoj prekriža, ko ji stopi preblizu.

Vse dokler v novi službi ne sreča Joela (Jeff Hiller), s katerim se je spoznala že v srednješolskem zboru. Joel (oziroma vrelec nebrzdanega smeha) je homoseksualec, kar pomeni, da serija takoj prečrta vprašanje, "ali bosta kdaj postala par", ampak smo vrženi v vlogo priče gradnje platonskega prijateljstva, ne glede na vse vzpone in padce.

Priznam, ko je Sam ob koncu prvega dela zapela s svojim mogočnim glasom, sem pomislil na Susan Boyle in takoj videl zgodbo o uspehu, kako je s svojim skrivnim talentom, ki je bil desetletja potlačen in skrit nekje v cerkveni kor, dokler ga ni nekdo prepoznal in jo izstrelil med zvezde, kjer je seveda našla svojo samozavest (in ljubezen).

Ampak, ne, Nekdo, nekje je drugačna serija, ki ima občutek resničnosti. Velika večina nas ne postane zvezdnikov, ampak se bojujemo s svojimi težavami, svojimi skrbmi in iščemo svojo srečo, ki ... no, ne gre ravno v dimenzije izdaje svetovno uspešnih glasbenih plošč, ampak ostane prizemljena.

To pa ne pomeni, da glavni junaki vendarle ne rastejo in napredujejo. Veliko junakov v 21 delih naredi ogromne korake: oče si po desetletjih dela vendarle vzame čas zase, zapusti kmetijo in razvija odnos z bratom, sestra Tricia preboli moževo varanje in ustvari svoje podjetje, Joel razčisti glede svojega odnosa s partnerjem in cerkve ... Največji napredek pa prav gotovo naredi Sam, ki se od nas poslovi s pesmijo The Climb, besedilo pesmi Miley Cyrus lepo povzame njen napredek in voljo, da se bori, napreduje in raste. Ker imam rad zaokrožene celote, nikakor ne morem mimo Joela, ki v prvi epizodi Sam prizna, kako neizmerno uživa v njenem petju. In tako se serija tudi konča (čeprav ob snemanju še niso vedeli, da bo prav zadnja). Na Joelovem obrazu vidimo njegov užitek. In to je še ena odlika serije, mnogokrat nam z obrazi, mimiko, gestikulacijo in drugimi triki prikaže, kako se nekdo počuti, in ne uporabi lažje rešitve v podobi besed.

"That was amazing (to je bilo neverjetno)," so povsem zadnje besede v seriji.

In ja, to je bilo neverjetno. V času bombastičnosti, eksplozij, prepletenih vesolj mnogoterih filmskih in televizijskih stvaritev se ogromno zgodb zdi umetnih, prenapihnjenih in namenjenih samemu sebi, Martin Scorsese bi najbrž uporabil besedno zvezo zabaviščni park.

Nekdo, nekje vsekakor ni zabaviščni park, ne potrebuje hudobcev in zlikovcev, ki hočejo končati svet, ampak obravnava življenje v vsej svoji pestrosti: od prijateljstva, žalovanja, strahu, ljubezni, poguma in osebne rasti. Ja, to je življenje.