Za začetke fotografije velja obdobje v sredini dvajsetih let devetnajstega stoletja. Fonoautograf, aparat za snemanje zvoka, se je pojavil kakih 30 let pozneje. Spet imamo tisti značilni zamik, ko zvočno sledi vizualnemu z zamikom. Posnete zvoke so si ljudje lahko predvajali na fonografu od leta 1877, ko je napravo izumil Edison. Na fotografski papir posneto svetlobo so si ljudje lahko ogledovali od konca tridesetih let devetnajstega stoletja, ko je bila narejena prva zaresna fotografija (spet zamik!).

Fotografi veljajo za umetnike, snemalci zvokov pa ne. (Mimogrede: veliki fotograf Henri Cartier Bresson je sicer vsaj enkrat poudaril, da fotografija ni umetnost, po njegovem mnenju gre za obrt. Strokovnjaki njegovo mnenje ignorirajo.)

Kot vidimo, imamo tule točko, na kateri se simetrija med zvočnim in vizualnim ruši. Fotografi smo praktično vsi, saj vsi škljocamo ves čas. Hodijo ljudje okoli s snemalnimi napravami za zvok podobno, kot hodijo okoli s fotoaparati? Niti ne. Sledilci izumitelja konkretne glasbe (musique concrete) Schaefferja sicer res snemajo naključne zvoke in iz posnetkov delajo … no, glasbo. Množičnega snemanja zvokov pa v nasprotju z množičnim snemanjem prizorov ni. Še ena točka, na kateri se simetrija med vizualnim in zvočnim ruši.

Posebno zgodbo bi lahko napisali o sintetičnem kubizmu in o njegovih izpeljavah v muziki. Sintetični kubizem (Picasso, Braque …) na platnu kombinira privzete podobe (izrezke iz časopisov …) in oblike, naslikane z roko. Nekaj podobnega je konec štiridesetih v glasbi naredil Edgar Varese. Varese je na trak posnete zvoke (privzete zvoke torej) kombiniral z živo akustično glasbo.

Fotografijo sicer že od samih začetkov uporabljajo slikarji in po fotografijah slikajo. Menda je slikar Gustave Courbet že v sredini devetnajstega stoletja slikal po fotografijah. Slikanje v naravi ali po živih modelih se je v dvajsetem stoletju skoraj popolnoma umaknilo slikanju po fotografiji ali na pamet. Slikar Lucian Freud je bil eden redkih, ki je do smrti slikal po živem modelu.

So si skladatelji kdaj pomagali s posnetimi zvoki pri skladanju tako kot slikarji slikajo po fotografijah? Je to kdaj postala splošno sprejeta praksa? Zdi se, da je to še ena od točk, na kateri se simetrija med vizualnim in zvočnim ruši.

P.S. @Blazsef:
Očitate mi površnost, torej sem nekaj spregledal. Mi poveste, kaj bi to bilo? Omenjate poenostavljanje … Kaj in kako poenostavljam in zakaj je to problematično?