Geoff Travis, ustanovitelj znamenite neodvisne britanske glasbene založbe Rough Trade, ne ovinkari: "Ta čas se na svetu proizvede daleč največ glasbe v zgodovini človeštva, to pomeni, da je konkurenca na glasbenem trgu silovita; če hočete, ubijalska, morilska!" Za uspeh in preboj v ospredje moraš imeti neznansko srečo, pri čemer so izpoljeni osnovni pogoji - dobri songi, glas, stas, prepoznaven, izstopajoč zvok, vražje zanimive epizode iz življenjepisa, nezmotljiv piarovec, čim več prijateljev ali "naravnih" (oziroma tudi na najnižje plačilne tarife neobčutljivih) sodelavcev med oblikovalci, stilisti, kreatorji, režiserji ipd. - aksiomsko nujni.

Pa saj ne pojasnjujem nič kaj revoluciorano novega. Stvari so v času, ko so iztržki od prodaje glasbenih dobrin zanemarljivi in ko glasbeni industriji akutno primankuje denarja, le še bolj napete in negotove. Prehitevanja po levi so vse bolj pogosta, v prepade pozabe pa padejo tudi nekateri, ki so se malodane že "prijeli" ali pač jim je že uspelo zaznavno tržiti vložke časa, predanosti, truda in ustvarjalnosti.

Po večletnem spremljanju britanske indie-rock in indie-pop scene imam pripravljenih receptov za uspeh vse manj, pravzaprav jih nimam več.

Maja leta 2009 sem v znani londonski dvorani Scala naletel na čudovit koncert melodične indie-rock zasedbe Red Light Company, ki so ga otoški mediji tedaj že primerjali z Arcade Fire. NME je tisto pomlad kvintet iz zahodnega Londona že razglašal kot najbolj obetaven med mladimi zasedbami. Bili so tudi zvezde predstavitvenega večer "Hot & New" iz prestižnega BBC-jevega koncertnega cikla Electric Proms. Dober skupinski nastop, odlični songi, malce naivna, pa vendar zelo karizmatična pojava superpostavnega frontmana Richarda Fenneauxa - vse to je kakih 150 obiskovalcev koncerta pognalo v delirij. Nepozabno je bilo. Toda nekaj je na odru le manjkalo. Kvintet je imel le štiri člane? Njihov menedžer mi je pojasnil, da je le nekaj dni prej njihov basist brez pojasnil spokal kovčke in se vrnil domov v ZDA. Red Light Company so - le z enim, sicer izjemnim albumom Fine Fascination (izdanem marca 2009 pri založbi LaVolta) za pasom - zadnjič zasedli enega od odrov na velikem V-Festivalu avgusta istega leta. To je bil njihov labodji spev.

Izvršni direktorji založb in ljudje iz glasbenih krogov se Red Light Company gotovo da dobro spomnijo, toda večina ob njihovi omembi le zamahne roko. Do zdaj mi je le eden od teh za šankom bifeja The Social pripomnil, češ, glasbena industrija nima več sredstev skrbeti za "razvajene mulce". "Imeli so vse, cepci!" Mimogrede. The Social, kafič blizu Oxford Circusa, velja za zbirališče glasbenih izvršnikov, njegov lastnik pa je Jeff Barrett, direktor založbe Heavenly Records in nekdanji menedžer skupine Manic Street Preachers.

Maja letos sem na čarobnem recitalu v stari cerkvici St. Pancras tudi na znanem prometnem vozlišču King’s Cross spremljal kvartet Fun Adults iz Leedsa. Izraz četverca je mestoma še vedno zelo trendovska folktronika, ponekod pa gre za poskus oživitve močne angleške tradicije psihadeličnega ter celo art- in simforocka, priljubljenega od poznih šestdesetih do vzhoda punka. Zelo intimna organska glasba s kancem ekperimentalnega in tudi elektronskega bi lahko imela veliko skupnega s tistim benda Alt-J, ki prav tako izhaja iz Leedsa in je septembra za svoj albumski prvenec An Awsome Wave prejel prestižno nagrado mercury.

V primerjavi z Red Light Company ekipa Fun Adults nima lestvičnih ambicij, vseeno pa že njihovi prvi trije posnetki nakazujejo, da bi lahko postali vpadljiv karakteren glasbeni unikum, logistično gledano, pa prilagodljiv butični izvajalski paket. Nastop Fun Adults je zanimivo sestavljena, skoraj po vzorni metriki zgrajena pripoved, ki vključuje skrbno izbrano in skrajno mistično svetlobno opremo odra, tudi intrigantno menjavo instrumentarija med člani ipd. Za zdaj so Fun Adults izdali dva singla, enega odtisnjenega v vinil. 65 obiskovalcev njihovega prvega londonskega nastopa je bilo nadušenih. Toda, ali bo to dovolj za obstanek na gladini razburkanega britanskega indieglasbenega morja. O kakšni “razvajenih mulcih” v primeru Fun Adults seveda ni govora. Njihova resnobnost je sorodna akademizmu še ene mlade in obenem po slogu zelo podobne zasedbe Glass Animals iz Oxforda. Njihov vodja in vokalist, 22-letni David Bayley, še do pred kratkim študent medicije, v svojih verzih opeva celo prelive kemikalij v eprivetah in podobno. Kam pelje ta izrazito "ne-rock’n’roll" izpovedna taktika? Ali pa se je treba vprašati, če to ni bistvo supergeekovske zvočne estetike oziroma novodobna rokenrolska miselnost.

Gotovo bi z veseljem odgovarjal ali priporočal tudi nekaterim slovenskim mladim bendom, ki sprašujejo, kaj storiti, da bo kak njihovih prvih korakov vsaj malo zatresel katero od prizorišč, domače ali nemara kar tuje, po možnosti britansko.

Na Otoku so možnosti minimale, če ne le teoretične. Še odličnjaški po prepoznavni po zvoku Zebra Dots, Leeloojamais ali pa Lollobridgida bi se med domačini izgubili.

Se mi pa zdi, da ne bi bilo nič narobe, če bi se na slovenski glasbeni sceni razvila bolj izrazita, pa čeprav skrajno tipska indiepop govorica, na primer Valežanov Cut Ribbons ali vse bolj glasnih Mr.Tom iz Southamptona. Prvi ravnokar pripravljajo premierni album, drugi bodo prihodnji mesec predstavili drugi EP.

Kam torej z vso to dobro, lepo novo indieglasbo? Novinci na britanskem prizoišču dejansko hodijo eden po drugemu. Konkurenca je brutalna. Pa saj je na drugih področjih prav enako, pa najsi razčlenjujemo ali špekuliramo ob meritvah dometov mladih posameznikov v športu, v modi, v oblikovanju ter še kje; povsod navsezadnje.

Koliko zanimivih, lepih, drznih, navdahnjenih, prizadevnih, nadarjenih, delovnih, ambicioznih, pa tako malo časa (in najbrž še česa), da bi se zbrano in v miru naužili vsega zanimivega, kar ustvarijo.

Red Light Company - “Arts & Crafts”

Red Light Company - “With Lights Out”

Fun Adults - “For Water” - live

Fun Adults - “Sap Solid”

Glass Animals - “Black Mambo”

Mr. Tom - “Feet Hit The Floor”

Cut Ribbons - “Damascus”