Kljub izmuzljivemu izvoru pravljice in še vedno prevladujočemu prepričanju, da gre za zakladnico ljudskih idej, ki so jih zbiralci po zakotnih krajih pridno zbirali in urejali, lahko za utemeljitelja te plemenite literarne zvrsti imenujemo kar Charlesa Perraulta. On je dal Pepelki steklene čeveljce, Rdeči kapici rdeče pokrivalo in na konec vsake pravljice zapisal moralo, ki jo od konca 17. stoletja naprej nekako pričakujemo v vsaki pravljici.
Toda Perrault si svojih pravljic ni izmislil sam, še manj pa jih je zbiral po hribovitih zaselkih. Pravljica je izrazito meščanska domislica, kar bomo utemeljili s preprostim dejstvom, da je bistvo pravljice sprememba družbenega položaja glavnega junaka. Praviloma torej ne gre le za osebnostno spremembo (nečesa se nauči), ampak tudi za prehod med družbenimi sloji. Zgolj poroka, tako pogost cilj pravljice, ni dovolj. Za uspeh velja šele poroka s pripadnikom ali pripadnico višjega sloja, kar popelje glavnega junaka ali junakinjo po družbeni lestvici navzgor. V mestu je bilo družbenih slojev več in zato je bila tudi potreba po pravilih obnašanja, kadar sta se srečala predstavnika različnih slojev, večja, kot v vasi, kjer so bili skoraj vsi enako revni in praktično v lasti svojega fevdalca.
Osnovno pravilo je bilo preprosto: med družbenimi sloji se ne prehaja. Kdor se rodi kot plemič, ostane plemič, kdor se rodi kot meščan, ostane meščan, kmet ostane kmet, ... Poroke med pripadniki različnih slojev so bile skoraj nemogoče. Razen v pravljicah. Natančneje v pravljicah, ki jih je podpisal beneški avtor Straparola, o katerem je le malo znanega. Vemo pa, da so v njegovih zgodbah celo največji reveži lahko postali kralji, a so za to potrebovali pomoč dobrih vil ali podobnih čarobnih bitij.
No, takšna revolucionarna zasnova zgodb, pa čeprav namenjenih le zabavi, ni bila najbolj pogodu plemstvu (Straparola je že vedel, zakaj se je skril pod psevdonim), zato je nekaj desetletij kasneje izboljšano zasnovo zgodb ustvaril Giambattista Basile (1566-1632). Pri njem se je pojavil tipičen junak, ki je na začetku pripadnik višjega sloja, a svoj položaj izgubi in ga nato, praviloma s pomočjo čarovnije, spet dobi nazaj.
Obe zasnovi - Straparolina in Basilejeva, sta pravzaprav osnovi za skoraj vse zgodbe (ne le pravljice), ki jih poznamo, a Basilejeva se je vseeno bolj prijela. Pomislimo na Pepelko, Lepotico in Zver, Trnuljčico, ... Povsod imamo opravka s ’padlimi’ princesami, oziroma pripadnicami višjih slojev, ki se po vrsti pripetij in s pomočjo čarovnije vrnejo na mesto, ki jim v družbi ’pripada’.
Revolucionarna vloga pravljice, kot jo je uvedel Straparola, se z Basilejem spremeni v reakcionarno, konservativno. Vseeno je v skoraj vseh najuspešnejših pravljicah vseh časov čutiti predvsem, da možnost prehajanja med družbenimi sloji vendarle obstaja. Ljudje torej lahko vseeno upajo in verjamejo, da je po lestvici moč plezati tudi navzgor. Kot je nenazadnje vse življenje plezal Basile, a vseeno ni objavil svoje danes najbolj znane knjige z naslovom Zgodba vseh zgodb.
Zgodba vseh zgodb, danes bolj prepoznavna po vzdevku Pentameron, je izšla šele po njegovi smrti, še to pod psevdonimom, založnika zanjo je našla Giambattistina sestra, posebnega komercialnega uspeha pa verjetno tudi zaradi napolitanskega narečja, v katerem je napisana, ni dosegla. Sčasoma so jo prevedli v italijanščino, angleščino in francoščino, kasneje še v nemščino, zagotovo jo je bral Perrault, brata Grimm sta jo večkrat posebej izpostavila kot dragocen vir, a velika večina ljudi zanjo vseeno še danes ne ve.
No, tokrat Pentameronu vsaj malce popravljamo krivico. Gre za 50 zgodb, ki jih v petih dneh deset pripovedovalk pove lažni princesi, dokler se na koncu ne razkrije njena prevara, kar je hkrati tudi okvir zgodbe. Format Zgodbe v zgodbi je prevzet po slovitem Dekameronu, kjer prav tako deset pripovedovalcev pripoveduje zgodbe, a tam to traja deset dni.
Tudi kasneje se je tak format pogosto uporabljal, najbolj znan primer je gotovo Tisoč in ena noč. Pentameron nikakor ni prva zbirka pravljic, a je prva zbirka, v kateri so samo pravljice, vse so omejene na majhno geografsko področje (okolica Neaplja), kar pa je najbolj bistveno, v njih prevladujejo zgodbe, kjer glavni junaki prehajajo iz nižjih v višje sloje.
V Pentameronu najdemo nekatere izmed najstarejših različic pravljic, kot so Mizica, pogrni se! (a brez koze), Pepelka (ki ubije svojo mačeho in se izmuzne kazni), Motovilka (ki zanosi s svojim obiskovalcem v visokem stolpu), Trnuljčica (ki je princ sicer ne prebudi, jo pa pokonci spravita otroka po porodu, če prinčeve ljubosumne soproge niti ne omenjamo), ...
Skozi stoletja je prihajalo do številnih prevodov in nenehnega cenzuriranja zgodb iz Pentamerona, tako da v številnih zbirkah od izvirnih petdesetih najdemo le še dvajset ali celo dvanajst zgodbic. Ko je sloviti prevajalec Richard Barton Pentameron prevedel z vsemi opolzkimi domislicami vred (kot je to storil tudi pri Tisoč in eni noči, kjer je številne podrobnosti še samoiniciativno dodal), je prav tako umrl pred izidom. Njegova soproga je od založnika izrecno zahtevala, da prevoda ne bodo na noben način spreminjali in to je zares dosegla, a že v ponatisu so kako tretjino ’spornih vsebin’ preprosto črtali.
In v naslednjem ponatisu še polovico, tako da do nedavnega Pentameron širši javnosti skoraj ni bil dostopen. S filmom Mattea Garroneja (uporabil je le tri zgodbe in nekaj domislic iz drugih) se je zanimanje zanj vendarle toliko povečalo, da je na knjižne police prišel nov, boljši prevod celotne zbirke vsaj v angleškem jeziku (Nancy Canepa), tako da ljubiteljem pravljic, ki bi radi o tem žanru vedeli malo več, priporočam, da knjigo vzamejo v roke.
Ali pa vsaj pobrskajo med dostopnim gradivom na spletu, kjer je celoten Burtonov prevod na voljo brezplačno. Morda celo kdaj obiščejo Basilicato, pokrajino na jugu Italije, katere gradovi so Basileju služili za kuliso številnih zgodb?
Ni pa to branje za otroke, da ne bo pomote. Tako kot izvirna Tisoč in ena noč ni (to smo pred kratkim dobili v novem, bistveno sočnejšem prevodu v slovenski jezik), pa Perraultove ali Grimmove pravljice prav tako ne. Bili ste opozorjeni.
Uporabljene so ilustracije Warwicka Gobla (1862-1943), Georga Cruikshanka (1792-1878) in Franza von Bayrosa (1866-1926), in fotografija s Pixabaya, ki so vse v javni lasti.
Viri:
https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12811863552.html
http://just4fairytales.blogspot.com/2018/11/franz-von-bayros.html
https://topbeautifulplaces.wordpress.com/2018/11/25/basilicata-italy/
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje