Vrhunski slovenski oblikovalec, motor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT in postgravitacijski umetnik, je svoje življenje zastavil za cilje, h katerim teži bolj ali manj vsa slovenska kulturna in umetniška javnost. Turšičevo protestno dejanje se zdi logična posledica pričevanj, ne samo o finančnem, temveč posledično tudi duhovnem stanju slovenskih ustvarjalcev, kulturnih delavcev ter vladnih in nevladnih institucij, ki smo jim bili priče na 2. izredni, protestni seji Nacionalnega sveta za kulturo 21. septembra.

Če pogledamo trenutni položaj nekoliko širše, se zavemo tega, da z zmanjševanjem proračunskih sredstev, ki jih država namenja kulturi, zadnjih dvajset let vse težje in težje delujejo tako vladne kot nevladne institucije. Zdi se, da je bil prvih deset let samostojne Slovenije velik ustvarjalni zagon, v prvem desetletju priključitve Evropski uniji pa se je domače usihanje še uspešno nadomeščalo s sredstvi iz Evropskih skladov. Situacija danes pa kaže, da je negativni trend nevzdržen, saj s tako malo domačimi finančnimi sredstvi tudi evropska partnerstva niso več mogoča. Za vstop v partnerstvo z drugo evropsko institucijo mora biti namreč zagotovljenih dovolj domačih sredstev. In v času, ko govorimo, da je gospodarske krize konec, ko je Evropa kulturo in umetnost prepoznala kot gospodarsko zanimivi panogi in jima zato namenja večje proračunske kvote, se v Sloveniji drastično zmanjševanje sredstev nadaljuje. Odkrito se že govori – in tudi zaznati je že - nižanje standardov in usihanje kakovostnih programov, medtem ko smo na drugi strani priče hiperprodukciji hitro pozabljivih artefaktov dvomljive kakovosti. To zagotovo ni napoved, ki bi se je človek razveselil. In v tem tonu so izzvenela pričevanja udeležencev prej omenjene protestne seje Nacionalnega sveta za kulturo. Vse globlje in globlje tonejo književniki in založniki, likovni in gledališki umetniki, filmarji, muzejska stroka, knjižnice, in številni, številni drugi, nekateri združeni tudi v društvu Asociacija, ki zastopa nevladni sektor in samozaposlene v kulturi.

Zato se stavkovne zahteve Mihe Turšiča in samo protestno dejanje zdijo toliko bolj samoumevni. Kot je v pozivu ministrici za kulturo zapisal Ivo Svetina, ne kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, temveč, poudarja, kot slovenski pesnik in dramatik: "Miha Turšič ne potrebuje naše podpore, on je naša podpora." Podobno beremo tudi v številnih pismih in izjavah podpore Turšičevim prizadevanjem, ki so jih v času njegove gladovne stavke izrazili številni posamezniki slovenske javnosti in institucije, ki se resnosti položaja zavedajo.

Turšičev protest je med množico predstavnikov domače in tuje kulturne in intelektualne javnosti podprl tudi filozof Mladen Dolar, ki v pismu pravi:

"KSEVT je monument, ki vzbuja entuziazem. Ne le moj, naš, slovenski, entuziazem se globalno širi po Evropi in po svetu. Z entuziazmom navdaja že samo dejstvo, da KSEVT sploh stoji, da je bil postavljen v teh pritlehnih in maloumnih časih nenehnega krčenja in rezanja, da ga je bilo mogoče zgraditi na podlagi navdušujoče vizije in neizmerne energije nekaj posameznikov, da je postavil program, ki presega vso lokalno zamejenost, sega preko običajne samobitnostne nacionalne naravnanosti slovenske kulture in ki, dobesedno, sega do zvezd. Šele kultura, ki je zmožna seči preko same sebe, je lahko zares kultura.

Tako je videti kar neverjetno, da ministrstvo za kulturo ni zmožno prepoznati, da se je zgodilo nekaj izjemnega, da sta takšen objekt in takšen program vsekakor stvar javnega nacionalnega interesa v kulturi in da si zaslužita potrebna sredstva. Namesto tega imamo izgovore in sprenevedanje glede pristojnosti in šikaniranje glede računovodsko-birokratskih zapletov, ki bi se z malo dobre volje lahko hitro uredili. Na eni strani navdušujoča vizija, ki napaja KSEVT, na drugi strani pomanjkanje sleherne vizije na strani ministrstva za kulturo. Pomanjkanje vsakega posluha in razumevanja v primeru KSEVT-a se vpisuje v širši vzorec, kjer ministrstvo ne zmore ponuditi drugega, kot da nadaljuje krčenje in rezanje, ki sta sicer stalnica kulturne politike v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih in k čemur so kolektivno prispevale leve in desne vlade. Videti je, da nič ni naši kulturi tako nevarnega in zanjo tako škodljivega, kot so naša ministrstva za kulturo.

Zdi se mi, da ne govorim le v svojem imenu, temveč v imenu večine slovenske kulturne javnosti, ko se solidariziram z Miho Turšičem, človekom pogumne vizije in neizmerne energije, in od ministrstva terjam, da obstoj in financiranje KSEVT-a nemudoma postavi na novo podlago in omogoči njegovo nadaljevanje in razmah. Gladovna stavka je drastično in prostovoljno dejanje, a to dobesedno gladovanje zdaj služi kot emblem tega, kako slovenska kulturna politika kulturo sili k metaforičnemu neprostovoljnemu gladovanju." Mladen Dolar, 9. 10. 2015

Ob vsem povedanem pa zagotovo ne moremo mimo dejstva, da si izjave ministrstva za kulturo in stavkujočega podajajo žogico kot pri kakšnem ping pongu, kdo je odgovoren za sredstva, ki jim na ministrstvu pravijo porabljena neupravičeno, medtem ko Turšič trdi, da so bila porabljena upravičeno. Na nujni seji Državnega sveta, ki je bila sklicana v sredo, 14.10,2015, z eno samo točko dnevnega reda: Problematika KSEVT, se je izkazalo, da je ministričin mlin, ki znova in znova melje zgodbo o računovodstvu, za druge razpravljalce popolnoma nezanimiv. No, zasuk dogajanja razkriva Turšičevo resnico, ki je, da je bilo poslovanje KSEVT v preteklem letu transparentno in javna sredstva porabljena upravičeno.

V podporo Mihi Turšiču so pretekli torek v Mariboru, Celju, Ljubljani in Sežani potekala javna branja na konkretnih in virtualnih lokacijah. Z njimi so bralke in bralci opozorili na nevzdržne pogoje delovanja in življenja umetnikov. Za osrednji literarni poudarek so izbrali dela Srečka Kosovela, ki se je, kritičen do slovenske kulture, ki se je "umaknila iz javnosti z mrtvim protestom v duši", zavzemal za "zmago resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem in pravičnosti v socialnem življenju".

Obnovimo še enkrat vse tri stavkovne zahteve Mihe Turšiča, ki so jasne, konkretne, premišljene in, kot kažejo dogodki preteklega tedna, ne nedosegljive. Prva je premestitev direktorice direktorata za ustvarjalnost, Biserke Močnik, na katerokoli drugo mesto v državni upravi, ki ne zahteva razumevanja umetnosti. Druga: preoblikovanje KSEVT iz občinskega zavoda v funkcionalno ustanovo na nacionalni ravni, tretja pa zvišanje proračunskih sredstev namenjenih kulturi, na 2 odstotka državnega proračuna, torej stanje iz leta 2009. Vse tri zahteve segajo dlje od partikularnega interesa umetnika, kateremu ustvarjanje pomeni enako kot življenje samo, predvsem pa izpostavljajo ključne pereče točke, o katerih se bolj ali manj odkrito pogovarja velika množica slovenskih umetnikov in kulturnih delavcev.

Če stvar analiziramo od zadnje točke proti prvi, se zavemo dejstva, da, kot je bilo povedano zgoraj, z zmanjševanjem proračunskih sredstev za kulturo vseh 20 let samostojne Slovenije, vse težje in težje delujejo tako vladne kot nevladne institucije. Svoja stališča so nekateri predstavili na protestni seji Nacionalnega sveta za kulturo konec septembra, posledica je bila javna peticija proti rezom v kulturi, ki jo je podpisalo okoli 2500 ljudi.

Na tem mestu je Turšičevo dejanje, kot kaže, pognalo motorje v tek. Po sejah v Državnem svetu in Državnem zboru, preteklo sredo, se v vladnih krogih že vršijo konkretni pogovori o povišanju integralnih proračunskih sredstvev za kulturo, vendar bo na sklepe potrebno počakati do sprejetja državnega proračuna, predvidoma v sredini novembra.

Druga Turšičeva stavkovna zahteva je v iskanje konstruktivne rešitve za KSEVT pognala samega predsednika vlade dr. Mira Cerarja in njegove najtesnejše sodelavce. Saj na Ministrstvu za kulturo še niso pokazali volje, da bi prišli dlje od nenehnega ponavljanja zgodbe o frekvenci sestankov – brez navedbe vsebine, ter o računovodskih zadregah.

Premier dr. Miro Cerar je Miho Turšiča obiskal v pred sredino sejo Državnega zbora, da kateri mu je predstavil predlog rešitve in vizijo razvoja ustanove KSEVT. Na popoldanski seji jo je takole predstavil član premierjevega kabineta Tadej Slapnik: Slovenija se že nekaj časa pripravlja za pristop k Evropski vesoljski agenciji, vlada je za to zagotovila tudi potrebna sredstva, nosilec projekta bo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Znotraj tega je v ustanavljanju Slovenska vesoljska agencija, v okviru katere bo v prihodnje deloval KSEVT. Njegovo dejavnost pa bo odprla medresorsko sodelovanje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Ministrstvo za kulturo. Turšič v svojem odgovoru na predlagano rešitev izraža zaupanje in optimizem, veseli ga, da je dr. Miro Cerar prepoznal priložnost, da Slovenija dobi institucijo 21. stoletja.

Glede prve stavkovne zahteve, odstopa direktorice direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo, napredka še ni. Zato Miha Turšič gladovne stavke ni prekinil do odgovora Direktorata za javno računovodstvo o t.i. »čistih računih« poslovanja KSEVT. Poteza je zdaj na širši kulturni javnosti, ki naj s svojimi dejanji podpre vsem skupna prizadevanja.

Za konec še odlomek iz Turšičevega govora v Državnem zboru, da bi si laže predstavljali kdo je človek, ki je s tako odločnim in drastičnim dejanjem odprl prostor za javni dialog, ki pozna le eno smer, ta pa je izboljšanje pogojev za ustvarjanje, razvoj in dolgotrajnejšo vizijo slovenske umetnosti in kulture.

"V zadnjih letih sem v sklopu ukvarjanja s KSEVT doživel niz res ekstremnih situacij, kakršnih v življenju nekako nisem pričakoval. Ko sem se osebno prebijal skoznje, sem se med drugim ozrl na tiste vzore, ki so me izoblikovali. Eden pomembnejših je še iz otroštva, ko so nam, otrokom, v družini pripovedovali o našem prastricu Jakobu Aljažu.

Opisovali so ga kot nekoga, ki je imel rad gore, ki je bil drzen in je predvsem prepoznal potrebo po dejanju, ki funkcionalno materializira neko potrebo (zavetišče) ter hkrati vzpostavlja simbol gorniške kulture (označitev vrha najvišje gore). Njegovo delo ni bilo zgolj nek objekt, temveč skupna identiteta. Odraz odnosa med človekom in prostorom, gornikom in goro. In to je bil čas, ko se v gore zares še ni hodilo tako množično, tako kot danes ne v vesolje.

Podobno kvaliteto sem kasneje v življenju prepoznal pri Hermanu Potočniku Noordungu, ne zgolj inženirju, ki je kot prvi uspel povezati obstoječe tehnološko znanje v zasnovo prve vesoljske arhitekture, temveč predvsem človeku, ki je prepoznal potrebo in probleme človeškega bivanja izven Zemlje. Bil je prvi kulturalizator vesolja. Kot tak je bil vzor še celotni naslednji generaciji vesoljskih inženirjev, tistih, ki so v vesolje poslali prve rakete, prvi satelit, prvega človeka in dosegli Luno.

Kot oblikovalcu – deset let sem namreč delal na področju razvoja produktov in blagovnih znamk – mi je manifestacija človeške kulture znotraj industrijske proizvodnje pomenila izredno veliko, saj pomaga razumeti skupne kvalitete, najsi bodo tradicionalne, urbane, nacionalne ali planetarne.

In zato sem se pred leti odločil za KSEVT, za inštitucijo, ki bo sistematično prispevala k razumevanju človeškega v vesolju in s tem tudi človeškega na Zemlji. Vesolje je namreč prostor za ponovno preizpraševanje vsega, kar mislimo, da vemo o človeškem."