Rado Pezdir ni kdorkoli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni naredil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim.

Na slovenskem je kot takšen velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni super junak in sicer "superhik" iz Alana Forda! Le ta jemlje revnim in daje bogatim in je kot tak v Sloveniji mnogo dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: "boli me-pisk", potem to nekaj pomeni. Analiza.

Najprej in na začetku: "Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom"? Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem, tako žlahtnega področja preklinjanja, kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli in sicer :"boli"!

Če bi bil naglas na zadnjem "i", bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energetsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na "i" rekel recimo: "Boli me grlo"! A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na »o«. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo "kurac"!

Televizijske postaje si kletvic v eter seveda ne morejo privoščiti, v koliko ne predvajajo slovenskih celovečernih filmov. Naša skromna oddaja, pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in v strogo analitične namene s sporno besedo lahko operira. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir, pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: "Boli me kurac", kar po navadi uporabljamo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj, ali celo nekoga vseeno, oziroma do nečesa izražamo popolno ignoranco.

Za razumevanje povedanega moramo nekoliko v analizo zadnjih političnih dogodkov in čeprav bo ob času tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene. Politiko Virantove stranke bi lahko najlažje opisali kot "neuvrščeno"! Povsod bi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Je simpatično do točke mimo katere postane bizarno.

In tako je znotraj te druščine, ki zgleda kot literarna zapuščina Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil resetator, ki bi morali nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član in spet tako naprej in spet tako nazaj. Težavna je podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako stopiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti. Če iščeš pri tem kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen! Razen…Razen, če te boli kurac.

A ta politična koketa Državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke. Obiščimo torej strankino spletno stran, kjer v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut časa, kot sugerirajo Virantovi, najdemo odsek "gospodarstvo" in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je spisal Rado Pezdir.

Začnimo pri prvi alineji: "Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delni, večinski ali 100-odstotni lastnik.« Vendar na tej točki nastane problem. Če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In naprej v peti alineji: Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo. ." Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo naredili.

Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve kaj glasov, je pa jeziček na tehtnici. In kot taka, v katerikoli vladi že, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je spisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno "boleti kurac"- kar lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa pišmeuhovstvo.

In ker so dogovarjanja o vladi tako zelo strogo zaprta predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo enostavno. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac, ali pa jih ne boli kurac.

Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.

Marko Radmilovič