En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo se sliši odlično: "Mi smo devetindevetdeset odstotkov!"

Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 odstotkov na eni in na 1 odstotek na drugi strani, kar je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 odstotkov ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, en odstotek. Arabske revolucije in drugi množični protesti, demonstracije in s svetovno krizo pognani politični dogodki so na okope pognali, recimo, odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, ko si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo nič, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek od tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov. Konfrontaciji lahko sledimo vsakodnevno, in čeprav trenutno še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje, pri čemer korporacijski mediji najlepše služijo med dogodki, kot je bil rimski.

Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne preostalih 98 odstotkov. Se pravi 98 odstotkov, ki ne protestira in ki ni nemarno bogatih in vplivnih. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov, a to je druga zgodba.

Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, kajti še preden se ga bomo lahko do konca naužili, nam ga bodo ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju!

Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kaj in kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Odkloni, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kakršni koli kapitalistični izkušnji.

A lepo je gledati mladost pred borzo; kot je pametno ugotovil P. Damjan, mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih na borzo spet padlo nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi veljalo prenočevanje organizirati tudi pred NLB-jem in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.

Kakor koli; v svoji osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natrositi zdravo mero pesimizma. Namreč - ne bo šlo! Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 odstotkov proti enemu odstotku je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki 99 odstotkov zmagalo. Ja, res; nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A en odstotek ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju 'džojntov' za vse druge; če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68!

Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla, recimo, komunizem in krščanstvo, kar pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.

Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš, ti na splošno veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev, je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati. Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, kako lahko navijači žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 'po gobcu'.

Kakor koli, "King Eric", kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda, je 7. decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organizirani "Bank run", kot se v angleščini imenuje dvig bančnih vlog iz posamezne banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabiti nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec "Inside job", je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilni listi korporacij.

V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred plačilno nesposobnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. Kar je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno "Chejevo" podobo!

Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in učinkovitejšega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti enkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih. A, kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.

Marko Radmilovič