Namreč; v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili s tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli le še drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zapleteno, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Zdaj pa k fenomenu. Bolj ko se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. »Transforamcijske krivulje«, »CAPM« in druge zapletene izraze so zamenjali izrazi, ki jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto »indeksa rasti« danes ekonomisti govorijo o »preveč« in »premalo«, o »prepoceni« in »predrago«! Bolj ko se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj ko gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen … in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi realno gospodarsko okolje bazično.
Dokaz za to teorijo o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti kar je bilo jasno prav vsakemu dokaj izobraženemu Evropejcu - namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto -, so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti pokonci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih šolah, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov do viceguvernerjev centralnih bank. Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje, ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju-akumulaciji ter kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž govori o pojmu "politična ekonomija" bolj kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz impotentnosti ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedba evra je v posamezni državi pospremljena s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusov s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del vse predstave, h kateri spadajo še epska nategovanja okoli "maastrichtskih kriterijev" in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre … Drugače povedano; Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o »de facto« valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka, in ko se je marka v Nemčiji poslovila, se je poslovila tudi v Črni gori. Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nezakoniti črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej; v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovne konference z Angelo in Nicolasom, nobenih osuplih borznikov ... Črnogorci enostavno evro imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočnih orgijah z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro kot znižanje obresti Evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa, oziroma evro od marke, je zelo podobna situacija še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da se ekonomija ne bi smela šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo - vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi in matematiki in fiziki se užaljeno spravijo naprej raziskovat esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija matematikom in fizikom prisluhniti ter ekonomiste poslati nazaj na tržnice, kjer se je njihova znanost tudi rodila. Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje 'šteko' cigaret, ima nekaj resnih teoretskih težav.

Marko Radmilovič