Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vijoč roke v nemoči. Na Češkem nič takega - dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje; ali imajo ljudje raje diktatorje kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?

Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen prav toliko, kolikor zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo; veliki diktator izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?

Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine dni žalovanja do prizorov na ulici in pogreba … vse na Češkem je manj žalostno od žalovanja v Severni Koreji.

Jasno, da napačno predpostavljamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja - a, kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično mnogo bolj pristen, kot je odziv posameznika.

Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo.

Mogoče zaradi trajanja mandata?

Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajela dvajsetmilijonsko državo, sta danes težko razumljiva. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.

Resnica je ena; diktatorji imajo neki šarm, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku, je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide; menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, čeprav je bil tiran, proti kateremu so korejski "sungi" nespretni začetniki; ampak preklemanska stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesle na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.

Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi Prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se taka ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Saj nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času - a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.

Jokajoči Severni Korejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno kot soditi o resničnih čustvih kogar koli, ki živi na tem umrljivem planetu.

Marko Radmilovič