Vlada, ki je ni, je najučinkovitejša slovenska vlada. Ali, če hočete drugače: brez oblasti je država učinkovitejša, kot je z oblastjo.

Gre pa tako.

Že zadnje dni starega sklica je bil parlament noro aktiven. Dan ali dva pred razpustitvijo je sprejel večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata. Nato so se slikali in poslovili, pa vse do volitev še pridno hodili na seje vlade, ki je imela zgolj omejena pooblastila, pa sprejemali pomembne odločitve. Takrat se je bilo mamljivo vprašati, kako bi bila vlada učinkovita šele, če ne bi imela omejenih pooblastil? Ali pa je bila učinkovita prav zaradi tega, ker je bila omejena. Kdo bi vedel. Na pomembne evropske sestanke je odhajal predsednik vlade v odhodu. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, je odšel predsednik vlade v odhodu po volitvah v bolnišnico. Nadomestil ga je "najverjetnejši mandatar", kar je še bolj nenavaden termin kot "predsednik vlade v odhodu". A je najverjetnejši mandatar pričel upravljati z državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil, in če mu je ne bi zagodli v parlamentu, bi sploh ne iskal koalicije, tako se je zagnal. Pa saj je bil tudi parlament noro učinkovit. Intervencijski zakon je sprejel brez koalicij in opozicij – celo brez partizanov in belogardistov – in to zatem, ko je parlament dobil predsednika, ki se je zadnji trenutek spomnil, da bi lahko to postal. In je postal.

Ko si je najverjetnejši mandatar opomogel od šoka in ker je premier v odhodu še vedno v bolnišnici, je pričel najverjetnejši ponovno voditi državo. S policisti se je kot z dobavitelji paradižnikov dogovoril, da naj ne začnejo zbiranja podpisov. Zlobni jeziki sicer trdijo, da policistom podpisovanje tako ali tako ne gre od rok … Vendar ne gre spregledati, da je najverjetnejši mandatar naredil mnogo dobrega, še preden je postal verjeten mandatar, še preden je postal mandatar in še preden ima koalicijo. Kaj bi šele bilo, če bi mu uspelo sestaviti vlado.

Ob vsem tem veselem decembru smo ugotovili, da pravzaprav vlade ne potrebujemo. Hočemo povedati; ko smo jo imeli, smo zaradi podobne vsebine, ki jo sedaj prinaša intervencijski zakon, šli na referendum. V brezvladju pa smo šli zgolj na malico. Ko smo se po pol ure vrnili, je bil intervencijski zakon pod streho, plače pa zamrznjene kot polenovka na ledu.

Ampak ob vsej tej zabavi ne moremo mimo nečesa, kar imenujmo; "belgijski sindrom"! Reveži so podrli vse rekorde v brezvladju, pa država ni propadla. Nekaj mesecev so protestirali, potem pa sprevideli, da se da živeti tudi brez vlade. Ali zgolj z vlado v odhodu. Ali mogoče celo z najverjetnejšo vlado. Pa so se ljudje pomirili in zdi se, da so zdaj, ko so Belgijci vlado dobili, spet običajno nesrečni, zagrenjeni in skregani.

Na vprašanje Ali vlado potrebujemo? je nerodno ugotoviti nikalno, ker s tem zanikamo temeljne principe demokracije. Razmišljujočega pa zlahka zanese v razmišljanje o strokovnih, tehničnih vladah, ki bi jim bilo upravljanje z državo služba kot vsaka druga; ne pa poslanstvo, kot je upravljanje z državo slovenskim političnim elitam. In resnično se je razmišljanje o tehničnih vladah pojavilo tudi v Sloveniji. Ne nazadnje je Italija lep primer izhoda iz politične blokade po zaslugi tehnične vlade. Nerodno pri vsem je le, da v Sloveniji idejo o tehnični vladi generirajo politiki. To pa je podobno verodostojno, kot če bi mleko predlagalo kravi, naj pomolze sir.

Iz povedanega sledi; daleč najbolj učinkovita koalicija bi bila, če bi državo vodila nekaj časa predsednik vlade v odhodu, nekaj časa najverjetnejši mandatar. Parlament, v katerem še ne bi bilo izoblikovane koalicije in opozicije, bi vsak teden izvolil drugega predsednika parlamenta. Takoj, ko bi bil izvoljen, bi moral obljubiti, da bo odstopil, ko ga bodo tako prosili. Predsednik države ne bi smel sklicati posvetovanj o novem mandatarju, ker ena izmed strank ne bi smela določiti predsednika svoje poslanske skupine. Takšna, recimo temu "ohlapna", demokracija se je v zadnjih dveh mesecih izkazala za izjemno učinkovito in kdo ve – morebiti je to tisti razvojni preboj, ki ga potrebujemo, da že končno preživimo "Pesnerjev" sindrom in po tridesetih letih skočimo na ta nemško-francoski vlak. Če ne pa vsaj pod tistega, ki pelje v Borovnico.

Marko Radmilovič