K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti ter je zdaj morebiti nastopil čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je, recimo, podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premierju v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je odrazil v besedilu, imenovanem "Bankrot zdrave kmečke pameti" - ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc. Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča o tem, kako se na "zdravo kmečko pamet" govorci sklicujejo vedno "post festum", se pravi za tem, ko je neko, največkrat za družbo škodljivo, dejanje že storjeno. "Zdrava kmečka pamet" torej pogosto velja za nazaj; redki so primeri, ko je "zdrava kmečka pamet" tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do zdaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekoliko pozneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to "zdrava kmečka pamet" sploh je? Filozofi bi dejali, da torej obstaja tudi "nezdrava kmečka pamet", a tako razmišljanje je bogoskrunstvo. Čeprav bi vam lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj "nezdrave kmečke pameti" celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri "zdravi kmečki pameti" za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku. Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je, recimo, romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kaj pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in, recimo, ustanovi kmetijsko šolo v Pekrah, ki je začela "zdravo kmečko pamet" učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne čudi, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam drag SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa, če ne SLS, bo reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bodo tekmovali za volivce. Saj ne, da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi preostali - le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšati ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižati maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosili? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšati davek od dohodka pravnih oseb.
Jože; Ja kaj pa če bo prej dež? Kaj pa pol ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dva zgradili, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva enostavne, jasne in učinkovite rešitve. Z drugimi besedami; največji del proračuna EU-ja gre za spodbude zdravi kmečki pameti, kar nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki pa nima tako dobrega P. R.-ja in ki jo omenjajo redki neodvisni razlagalci, ne zgolj slovenskega, podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi lokav in ni je večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.

Marko Radmilovič