Če vprašate mene, seveda.

V zvezi s sodobno umetnostjo se nasploh rado naklada o demokratičnosti. Da lahko v sodobni umetnosti kdorkoli počne karkoli in podobno. Seveda to ne drži. Ko kustosi iščejo material za velike skupinske razstave, po pravilu izločijo izdelke, ki kakorkoli dišijo po kompleksnosti. Razstavijo pa vsakršno kramo, da lahko veliko govorijo.

Aktualni Grafični bienale prekinja s takšno 'demokratično tradicijo'. Zares je demokratičen. Gledamo vse medije, ki imajo opraviti z reproduktibilnostjo. Od 'klasičnih' grafik do 'high tech' interaktivnih sistemov in vsega vmes. Vse skupaj je pregledno in postavljeno v tekočo celoto.

Seveda naletimo na nekaj generične vizualne krame 'običajnih osumljencev'. Ti so vedno zraven zato, ker so vedno zraven. (Ne bom jih našteval. Hej, ne morem imeti vsak teden kravala tu spodaj!) Ampak tega je malo.

Kustosinjo Deborah Cullen precej jasno zanima umetniška kakovost an sich, ne pa reference, modno nakladanje o kapitalizmu, biotehnologiji, zdravi prehrani in še čem. Kot kaže, ima izostren okus. To je dandanes redkost.

Oglejte si sintetičen film Daria Šolmana na primer. Hrvaški umetnik se z elementi tega filma ukvarja že deset let. Zdi se, da gre za generiranje in preplet struktur iz grafičnih jezikov, s katerimi se srečujemo vsak dan. Šolman med strukturami vzpostavlja povezave višjega reda. Kompleksnost njegovega mišljenja spomni na tip mišljenja, ki ga gojita Lenardič ali Vipotnik. Xu Bing si je zamislil univerzalni grafični jezik, ki je sestavljen iz likov, ki jih srečujemo na letališčih, podzemni železnici itd. Poglejte si bolho (saj je bolha, a?) Ane Golici. Velikanski lesorezi (Allora & Calzadilla) v veliki dvorani Moderne galerije so vizualno izjemno učinkoviti. Skrivnosten je že način izdelave, lesorezi so narejeni s pomočjo računalnika. V prostorih MGLC so male mojstrske 'eksplozivne' jedkanice, intenzivni so grafični povzetki čečkarij s šolskih klopi (a la Twombly).

Zdi se, da so v vodstvu Grafičnega bienala ob prejšnji izdaji spoznali, da so zašli na območje, ki ga že 'pokrivajo' preštevilni 'bienali' po svetu. Ti so drug drugemu podobni kot štruce kruha. Odločitev za zasuk je torej smiselna, rezultat pa uspešen.

P.S.
@ Povzetek in Aleksandrova: V prejšnji kolumni sem napisal, da je Goethejeva izjava v zvezi s fotografijo morda resnična, morda pa ne. V čem je problem?