Auftakt št. I.
"Prišla je iz Grčije in bila je lačna znanja. Študirala je kiparstvo na kolidžu Saint Martin's, kjer sem ujel njen pogled. Povedala mi je, da je njen oče premožen. Rekel sem: "Če je tako, rum in kokakolo zame." Rekla je: "V redu." In potem v 30 sekundah še: "Želim živeti kot običajni ljudje; želim početi tisto, kar počnejo običajni ljudje; želim spati z običajnimi ljudmi; želim spati z običajnimi ljudmi, kot si ti." Rekel sem: "Bom videl, kaj lahko storim.""
S sijajnim albumom Different Class so Pulp sredi devetdesetih vsaj približno ujeli linijo inteligentne družbenopolitične (avto)ironije, kot jo na primer Monty Python skoraj neprekosljivo predstavijo v skeču o štirih Yorkshircih (mimogrede, ta skeč je odličen epilog k branju Orwellove Poti v Wigan, ampak o tem bo več zapisanega na nekem drugem mestu). In poanto vsemu albumu priskrbi prav pesem Common People, iz katere je izpisan gornji navedek.
Vendar, zakaj Grki ... Leta 1995 se je zdelo, da ni razloga za dvom o poštenosti in o transparentnosti poslov 'očetov bodočih v Angliji šolanih umetnic'. Bilance javnih financ so vsaj na videz bile 'OK' in Grčija se je samozavestno približevala izpolnitvi meril za vključitev v evrsko območje. Odločilni so bili rezultati iz obdobja 1997-1999 in na prelomu tisočletij je Grčija prevzela evro. No, finančna revizija iz leta 2004, ki je ponovno vzela pod drobnogled državne finance pred letom 2000, je že pokazala 'napako'. Ključno merilo, to je tekoči proračunski primanjkljaj, je bilo, namesto prej prikazanih vrednosti, nižjih od 3 odstotke, na novo ocenjen na 3,38 odstotka, torej kot prevelik in zunaj vrednosti, dopustnih za članice evrskega območja. Torej očitno se je že začelo v minusu; in to v bistvu ne prvič.
Pa saj so Angleži, kot lahko beremo v odlični študiji o podobi Balkana v očeh 'Zahodnjakov' Imagining the Balkans bolgarske emigrantske zgodovinarke Marie Todorove, že v Shakespearovih časih besedo Grk imeli za običajno oznako za tatove, prevarante in lopove.
Auftakt št. II
Sedmega maja 1832 so tri velike sile, Rusija, Velika Britanija in Francija, podpisale protokol, s katerim so Grčijo razglasile za samostojno državo monarhične oblike, ki pa bo morala svoj obstoj oziroma svojo suverenost vnaprej 'odplačati' z nakazilom odškodnine Osmanskemu imperiju. Obenem so Grčiji tudi odobrile za 2,4 milijona funtov posojila. Pravzaprav je bilo to že drugo posojilo, ki naj bi mladi Grčiji zagotovilo vsaj nekakšen osnovni finančni temelj. Že nekaj tednov prej je bilo posojilo – tedaj 60 milijonov frankov – nakazano kot finance, s katerimi bo lahko novi kralj končal vojno z Otomani. Pa pravzaprav niti ne novi kralj, ampak precej bolj konzorcij odločevalcev v njegovem imenu. Bavarski princ Otto, ki so ga velesile določile kot za koncert velesil sprejemljivo izbiro za kralja mlade, revne, a strateško pomembne Grčije, je bil namreč tedaj še mladoleten.
Trditev, da je sodobna Grčija že 'startala' podprta s posojili zahodnih (in Rusije) velesil, je nekoliko nepopolna in premila. Posojila so prispela že, ko grška neodvisnost še niti ni bila izbojevana. Pravzaprav je bila izbojevana s pomočjo posojil in (seveda) tudi konkretne vojaške pomoči velikih držav, ki so se že dolgo ozirale k ozemljem bolnika na Bosporju in ki bi se, čeprav takrat sestavljene v koncert podpornic 'mladih Grkov', sicer bržkone same med seboj spopadle za skrajni jug Balkana.
Torej, ja, posojila so bila dana že vnaprej. Vendar sta bila ta prva obroka, strukturno gledano, zelo drugačna od prej omenjenih. Zagotovila ju je le Velika Britanija; natančneje, v letih 1824 in 1825 so ju kot podporo grškim upornikom, borcem proti Otomanom, skupaj spravili britanski zasebniki in zasebne britanske institucije. Zato je princetonski zgodovinar Carl Brown v knjigi International Politics and the Middle East tudi zapisal, da je londonsko vozlišče sveta financ City postal financer grške revolucije. Vse to pa seveda v nekoliko drugačno luč postavi (čeprav je sicer ne ovrže) zgodovinsko dejstvo, da je bila prav grška prva uspešna nacionalna revolucija na Balkanu. Ampak podprta in odobrena od velesil ...
"Iščem Grke, ampak predvsem tiste, ki so že mrtvi"
Namen tega besedila sicer nikakor ni pomenljivo opozarjanje na to, da je tako ali tako že prvo poglavje zgodovine moderne grške države tudi poglavje o grški obremenjenosti z dolgovi. Prav tako tudi moj namen nikakor ni moralistično opozarjanje na to, da zaradi svojih imperialističnih interesov velesile niso bile pripravljene niti dopustiti misli na to, da bi si Grki, četudi po izročilu razsvetljenske teorije o naravnih človekovih pravicah in po izročilu francoske revolucije sami izborili suverenost in z njo tudi samostojno upravljali.
Brez posredovanja velesil bi grški boj skoraj gotovo trajal še leta in leta. In zagotovo bi bila zgodovina 'bogatejša' še za nekaj popisov krvoločnih masakrov, kakršen je bil pokol na Hiosu, ki ga je nepozabno upodobil Eugene Delacroix; torej še za več pokolov, ki so podobno kot krvava obračunavanja balkanskih držav v drugi balkanski vojni slabo stoletje pozneje na Zahodu utrjevala mit o (v najboljšem primeru) napol civiliziranem Balkanu.
Ne, moj namen je najprej pokazati dvoumen odnos Zahoda do Grčije; zadrego Zahoda pravzaprav, ki je tudi zaradi nenehnega dvoma o svoji (znanstveni in nekoliko pozneje iz nje izpeljani industrijski) paradigmi razvoja iskal – če lahko nekoliko 'zlorabim' in pervertiram osnovni pomen te besede – prapočelo vse modrosti. In to tam, kjer na bi se epska zgodba o plemeniti evropski kulturi, znanosti in filozofiji (vedenja) začela; v Grčiji torej.
A kaj ko so 'morali' mladi izobraženci, ki so na vrhuncu filohelenizma, manije iskanja sledi zibelke evropske civilizacije na jugu Balkana tam od konca 18. stoletja naprej, domov pošiljati razočarana poročila, kot je bilo tisto Chateaubrianda, ki je na vprašanje, kaj da počne v Grčiji, odvrnil, da želi videti Grke, vendar tiste, ki so že mrtvi. Pretresen zaradi vsesplošne grobosti in nekultiviranosti pa je še dodal: "Nikoli ne poskušajte videti Grčije, gospod, le v Homerju. To je najpametneje." Podobno je leta 1796 pisal ameriški popotnik John Morritt: "Moj Bog! Če bi se svoboden antični Grk znašel na tem prizorišču, bi nemudoma – razen če je bila njegova usoda v posmrtnem življenju res trda – prosil za vrnitev v podzemlje." Nekaj desetletij pozneje pa je britanski pisatelj Thackeray po obisku kraljeve palače v Atenah zapisal: "Beda tega kraja premaga celo bedo na Irskem."
O bedi v Grčiji ne moreš pisati tako sproščeno kot o bedi na Irskem
Vendar pa je za vsemi temi ogorčenimi zapisi o deterioraciji Grkov in njihove kulture čutiti nekakšno zadrego. Angleški (angleški predvsem zato, ker je največ tovrstnih filohelenističnih popotniških zapisov podpisalo prav pero mladih angleških – pa tudi ameriških, ki so v tistem času v želji, dokazati svojo omiko, še posnemali navade angleške elite – intelektualcev na 'Grand Touru') popisi bede na Peloponezu na primer niso tako 'sproščeni' kot komentarji bede na Irskem. Grška beda je bila nekakšna slaba vest izobražene zahodne Evrope; videli so jo kot nekakšen opomin in tudi kot nekakšen neprijeten namig, da je morda celoten sistem njihove znanosti in kulture, pravzaprav civilizacije, ki je kot neko osnovno merilo kultiviranosti in osnovo evropske kulture postavil antično Grčijo, zgrešen.
Seveda je bilo grško ozemlje strateško še kako presneto zelo pomembno, a za Grčijo se je Zahod moral boriti tudi zato, ker se je tako boril za svoj ideal. Tudi ko so mladega Otta iz bavarske dinastije Wittlesbach postavili za grškega kralja, in sicer potem ko je ponudbo za prevzem trona prav zaradi ne preveč opogumljajočih poročil o razmerah v Grčiji odklonil Leopold iz družine Sachsen-Corbug und Gotha oziroma bodoči belgijski kralj, je pomembno vlogo igral strastni filohelenizem njegovega očeta. München je bil pač eno od središč raziskovanja antike, in to je vendar poleg dosti 'nevtralnega' (beri: nepomembnega) položaja 'male' Bavarske v evropski diplomatski konstelaciji, obvladovani od postnapoleonskega konservativnega koncerta velesil, bilo razumljeno kot zagotovilo za to, da mali Wittelsbach ne bo povsem 'brez občutka' za slavno grško dediščino upravljal na novo osvobojene Grčije.
In še danes se zdi, da je odnos Zahoda do Grčije patološki. Grčije ne moreš preprosto pleniti in 'vzgajati, ne da bi se zraven nenehno opravičeval in svojega početja razlagal kot reševanje civilizacije (Evrope, pač). Grčija je nekakšen neprijeten opomin na 'velikega očeta' evropske kulture, ki pa se je izrodil in propadel, a tega nihče zares noče priznati. Si ne upa. Kot da bi naša ideja, naše prepričanje o veličini Evrope zaradi njene starodavne zgodovine, ukoreninjene v antiki, ki seveda je ideološka, propadla skupaj z Grčijo. To na neki način lahko mučimo in celo morda nekoliko perverzno uživamo v tej preizkušnji tistega, kar konotira predzgodbo moderne Evrope, a pustiti propasti je vendar nočemo in se tega celo nekoliko bojimo.
Ne gre le za bankrot sicer v vseh merilih (geografskih in gospodarskih) majhne članice Evropske unije; ne gre le za možnost izgube ene izmed članic. Zdi se, da Grčija, četudi je vsem jasno, da tu ne moremo govoriti o kontinuiteti z antiko, vendar ostaja nekakšen naš simbol. Je kot oče, ki je zapil in zakockal našo dediščino, pa se mu nočemo povsem odreči. Morda celo drugačnim dokazom o njegove izključni in dokončni in neovrgljivi krivdi navkljub iščemo razloge za njegovo nečastno početje v z leti vedno bolj 'tečni' in gospodovalni materi, od katere je oče bežal v pijačo; morda celo v samih sebi, pa v njegovih službenih kolegih, pravzaprav v vsej družbeni strukturi in zaledju njegovega otroštva ... Oče, s katerim vendar ne moremo tako na hitro opraviti; ali pa – podobno – propadli sin, za katerega vendar skrbimo in skrbimo, mu dajemo nekaj hrane in vedno znova tudi pribitek za prvo pivo, drugo pivo ... in ga ne izženemo, čeprav bi ga morali. Pa tudi če vse to pomeni večno mučenje, izčrpavanje, izsiljevanje, negotovosti, žrtev ... a to je del človeške zgodovine. In psihe. Hoteti ubiti očeta, ki je odveč in moteč. A vendar ga ne hoteti ubiti ...
Epilog
Mogoče se lahko tu vrnemo na začetek in v nekoliko divji spekulaciji dodamo, da bi bil tok zgodovine vsaj nekoliko drugačen, če Angleži ne bi le v iskanju svojega intelektualnega in civilizacijskega odrešenja blodili po 'stari' Grčiji, ampak da bi Grkom izvozili nekaj svojega humorja, tudi takšnega, v katerem bi se, tisti, ki so morali 'zrasti na okruških starih piškotkov' (raised on a diet of broken biscuits), znali pošaliti na račun svojega (neobstoječega in ne zadosti artikuliranega) razrednega boja in iz tega narediti tudi izvozni artikel. Zato, če se – kot je bilo napovedano na začetku - vrnem na začetek, preprosto moram končati z nadaljevanjem zgodbe o običajnih ljudeh in okruških starega peciva; nekako tako: "V šoli smo se naučili preveč, da sedaj ne bi videli, da prihodnost, kot ste jo zastavili vi, res ni nekaj, kar bi lahko kogar koli navdušilo. /…/ Hočemo vaše domove, hočemo vaša življenja, hočemo stvari, katerih nam vi ne boste dovolili. Ne bomo uporabili pištol, ne bomo uporabili bomb, uporabili bomo edino stavr, katere imamo v večji količini kot vi – to so naši možgani." (Pulp/Mis-shapes)