A sem se vseeno odločil, da se bom vsaj za nekaj dni potuhnil in počakal, dokler vse politične stranke ne bodo uradno imenovale liste za evropske volitve. Ko bodo javne, bo več priložnosti za analize, saj se bo takrat uradno začela tudi volilna kampanja.

Sem pa v tem času prišel do zanimivega dokumenta – čeprav je star že pet let, je relevanten še danes. Ponuja zelo zanimivo branje. Še nikoli namreč nisem prebral tako zanimive politične fikcije. Analiza, ki jo je naročil Evropski parlament, se dotika procesa selekcije kandidatov političnih strank za poslance Evropskega parlamenta in ga primerja s procesom selekcije kandidatov za nacionalne volitve.

Če sledimo uradni analizi, je proces selekcije kandidatov za poslance Evropskega parlamenta v Sloveniji več kot vzoren – je demokratičen, odprt, transparenten ... prednost imajo kandidatke in kandidati z izkušnjami EU-ja, ki so izvoljivi in ki spoštujejo strankarski program. Stranke se tudi striktno držijo geografskega merila in enako zastopajo oba spola.

Zato sem se vprašal: kaj se je torej zgodilo letos? Če upoštevam dejstvo, da se večina strankarskih pravil in procedur ni spremenila, kako smo potem lahko v štirih letih prišli do položaja, ko so volilne liste nastale po strankarskem diktatu, da se prvaki strank sami imenujejo za nosilce list, da dosedanje poslance izrinjajo z list pet pred dvanajsto, da se (nepriljubljenih) ministrov rešujemo tako, da jih postavljamo na liste .... Vse to je javno in dobro dokumentirano v medijih. Čeprav proces na papirju deluje popolnoma demokratično, je realnost popolno nasprotje.

Študija iz leta 2009 je povrhu vsega dokumentirala še zanimiv razkorak med politično desnico in politično levico glede evropskih volitev, še posebej glede tega, kako so te različne od splošnih. »Pri imenovanju kandidatov in oblikovanju list stranke na sredini in levici ([v preteklosti] LDS, Zares, SD) upoštevajo vrednost celotne kandidatne liste, specifične izkušnje in ravnovesje med geografsko razpršenostjo in strokovno raznovrstnostjo. Na drugi strani se stranke desno od sredine ([v preteklosti] SDS, NSi, SNS in delno SLS) osredotočajo na osebnosti in politične izkušnje ter jemljejo evropske volitve bolj kot del notranje politike in jih temu posledično vidijo bolj kot pripravo na naslednje splošne ali lokalne volitve.«

Glede na dosedanje dejavnosti strank bi lahko rekel, da je videti, da letos vse politične stranke pri oblikovanju evropskih list upoštevajo notranjepolitične dejavnike. Najbolj ekstremna pri tem je Pozitivna Slovenija (PS), ki je najprej napovedala, da bo svojo listo za evropske volitve obelodanila (ali bolje obelonočila) pet pred polnočjo v petek, ko poteče rok Državne volilne komisije. Lista naj bi odrazila dejstvo, ali bi predsednica vlade Alenka Bratušek zmagala v boju proti Zoranu Jankoviču za prevlado znotraj PS-ja, kar bi privedlo do tega, da bi se oblikovala skupna lista liberalnih strank PS, Zares in LDS. A si je PS po pogovorih konec tedna premislila in bo zdaj vložila samostojno listo.

To je seveda slabo za najmanjši stranki v tej enačbi, saj bosta zdaj obe ob samostojnem nastopu skoraj zagotovo dobili premalo glasov. Težko bi namreč vsaka dobila približno 9 odstotkov glasov (na podlagi izidov zadnjih evropskih volitev), ki jih potrebujeta za izvolitve enega poslanca.

Zanimivo pa zadnja raziskava Episcentra, objavljena konec tedna, postavlja prav skupno listo NSi in SLS in nosilca liste Lojzeta Peterleta na prvo mesto. SDS z Milanom Zverom je drugi. Zanimivo pa je na tretje mesto prišlo gibanje (ki naj bi se kmalu preobrazilo v politično stranko) Verjamem Igorja Šoltesa, dosedanjega predsednika Računskega sodišča in enega najbolj spoštovanih osebnosti v državi. Sam se v politiki še ni preizkusil, a bo bližnje evropske volitve izkoristil za sondažo slovenskih volivcev. Ta mu bo prav prišla na letošnjih lokalnih volitvah, glede na notranjepolitični položaj pa morda tudi na bližnjih parlamentarnih volitvah.

Socialni demokrati so zapravili priložnost, da bi za nosilko liste postavili žensko (kar bi bilo ... recimo zelo socialdemokratsko in 'nad povprečjem Slovenije'). Tudi PS, Zares in LDS so zamudili priložnost oblikovanja skupne liste. PS so pri odločitvi, da gre samostojno evropsko pot verjetno vodile raziskave javnega mnenja. Episcentrova ji z nosilcem liste evroskeptikom Jožetom Mencingerjem za zdaj daje 4. mesto.

'Lepilo' liberalnih strank Janez Potočnik je v nedavnem intervjuju za STA (nanj so me opozorili v Potočnikovem kabinetu, ko sem v zadnji kolumni dejal, da se ni javno izrekel, ali ga tretji mandat zanima tudi osebno, ne samo, če ga bo tako prosila Slovenija) dejal, da »Slovenija potrebuje povezovalno jedro«, močno sredino, ki bi povezovala levico in desnico, tako da »ne bi ob vsakih volitvah dobili dveh novih strank«.

Kot vidite, notranja politika ponovno dominira evropsko agendo – samo počakajte na začetek volilne kampanje za evropske volitve, ko bo beseda tekla samo o notranjepolitičnih temah. Komaj čakam!

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.