Do 25. maja je namreč dober mesec in pol, slaba dva tedna pa do datuma, ko bodo politične stranke morale predstaviti svoje kandidatne liste za osem slovenskih poslancev EP-ja.

Strankarski apetiti so veliki – če bi sodil po izjavah političnih veljakov, ki lahko sklepal, da ima Slovenija v EP-ju vsaj 20 poslancev (Združena levica je npr. izjavila, da pričakuje tri poslance). In ta močen politični apetit je pripeljal do tega, da stranke glede evropskih volitev operirajo s tako rekoč katerim koli imenom, ki jim pride pod roke, ne glede na izkušnje.

Mickey Mouse je imel dobil po barvitih stolih, ki so značilni za ta kafič znotraj Evropskega parlamenta. Z izjemo kratkega obdobja za ‘prenovo’ so stoli že najmanj desetletje neka vrste barvita stalnica sivega Bruslja. Zlobno sem pomislil, da ti živo rumeni, zeleni, modri in rdeči stoli predstavljajo različne politične skupine znotraj parlamenta. Ali pa da te barve predstavljajo različne skupine držav članic.
Ampak med pogovori o procesu izbire kandidatov za poslance, ki poteka doma, kjer je glavno vprašanje te dni: "Kdo bo prišel na listo in na katero mesto?" me je prešinilo – te različne barve predstavljajo poslance. Njihov značaj. Kdo so. Njihove izkušnje. Pisanost.
Pestrost izkušenj uradnih kandidatov in tistih, katerih imena se omenjajo zadnje dni tako v Bruslju kot v Ljubljani, je presenetljiva – res so tako barviti kot stoli. A žal samo nekateri izmed njih nosijo ‘prave evropske barve’.

Nekdanji politiki, ministri in poslanci, ki so nezaposleni, nezaposljivi ali se jih je enostavno ‘treba rešiti’ (preberite še enkrat moj zadnji blog o tem, kako je Janez Potočnik dobil drugi mandat slovenskega komisarja v Bruslju), akademiki, ki so se naveličali narediti tisti ‘naslednji veliki izum’, vodje strank, ki se pretvarjajo, da jih evropska politika zanima, a se dajo kandidirat samo zaradi notranjestrankarskih razlogov in tudi, recimo temu, nečimrnosti, neizkušeni študenti, ki so nedokončali študij ali pa ga zaradi izvolitve tudi nikoli ne bodo, celo vinska mis Slovenije … To je barvitost ljudi, ki bi nas lahko predstavljali v EU-ju. Kot boste videli v naslednjem tednu ali dva, le redki bodo imeli prave evropske izkušnje, zato bodo evropske volitve videti bolj kot ‘strankarsko lepotno tekmovanje’ kot pa pravo kresanje idej o Evropi prihodnosti.

Samo redki sedanji poslanci se bodo spustili v bitko, pa še ti so znotraj močnega strankarskega stroja šibki.

SDS je tako iz igre izkjučil dve dosedanji poslanki – novinko Zofijo Mazej Kukovič (njeno neimenovanje je pravzaprav veliko presenečenje prejšnjega tedna), ki je bila le ‘polovična’ poslanka, saj je postala poslanka sredi mandata zaradi prerazporeditve poslanskih mest po lizbonski pogodbi. Nje ne bomo tako pogrešali kot Romano Jordan, ki je dveh mandatih pustila svoj pečat. Iz igre se je izkjučila tako rekoč sama. Med vrsticami smo v intervjuju za Večer lahko razbrali, da ni bila dovolj lojalna strankarskemu veljaku in stranki sami. A strankarska lista, edina uradna, je zdaj, ko dve izkušeni poslanki nista na njej, tako barvita kot bar Micky Mouse.

Enako strankarsko prerivanje poteka tudi na drugi strani političnega pola – v SD-ju poteka notranji boj med dvema dosedanjima poslankama, ki bi seveda obe želeli biti na vrhu lestvice. Namesto da bi postala prva stranka, ki bi na vrh liste na evropskih volitvah postavila žensko, se je zdaj v igro spustil še strankarski prvak Igor Lukšič, ki bi menda rad bil prvi na listi. Kljub dokaj dobremu poznavanju drsanja po domačem političnem parketu je v evropskih vodah popolni začetnik, kar seveda ne sledi javno izraženim tezam o tem, da se v Bruselj pošilja najboljše ljudi.

A klanje znotraj SD-ja ni niti malo tako zabavno kot klanje med med liberalnimi strankami. Štiri politične stranke – LDS, Zares, DL in PS, vse članice liberalne slupine ALDE v EP-ju – držijo druga drugo v šahu, a so vse ranjene zaradi odločitve Janeza Potočnika, ‘našega človeka v Bruslju’, ki ne bo kandidaral na evropskih volitvah. Tudi nedavni obisk vodje ALDE in kandidata liberalcev za predsednika Evropske komisije Guya Verhofstadta, namen katerega je bil ‘zviti roke’, ni pripeljal do rezultata, ki si ga evropski liberalci želijo, tj. do oblikovanja skupne liberalne liste. Če se ne bodo zmenili, bodo vse štiri stranke najverjetneje velike poraženke evropskih volitev, ker se nobeni ne bo uspelo prebiti čez štiriodstotni volilni prag. Tri od njih naj bi bile sicer pripravljene popustiti, a nečimrnost (eden od mojih sogovornikov je govoril celo o aroganci) vladajočega PS-ja ostaja prepreka, da bi na volitvah 25. maja nastopili skupaj. S tem, ko se je Janez Potočnik, glavni kandidat stranke, sam izločil iz igre, je PS obtičal, saj nima kredibilnih kandidatov za evropske volitve. Zaradi tega obupa menda zdaj prepričuje Potočnika, naj ponovno premisli o svoji odločitvi. Če bi si premislil, bi to verjetno imelo negativne posledice za sicer pozitivni imidž najpopularnejšega ‘politika v Sloveniji.

A takšne medsebojne igrice niso preprečile NSI-ju in SLS-u, da sta oblikovala skupno listo. Ta premetena poteza jim lahko celo prinese dodatnega, tretjega poslanca, kar bi prizadejalo odločilni udarec SDS-u, od katerega se je NSI na zelo pompozen način tudi ločil. A kot sem zapisal v prejšnjem blogu, diktati vodstev strank niso vedno dobrodošli. Novomeški NSi se je uprl odločitvi vodstva stranke, da v stranko včlani in na listo za volitve v EP postavi nepriljubljeno, stranki do zdaj nelojalno zunanjo osebo v podobi ‘politične tehnokratke’ Vide Čadonič Špelič. To jih zna stati kak glas.

Čeprav se vse to zdi kot ‘domača kuh’na’, pa ima vse to prerekanje tudi posledice na evropski ravni. Zadnja raziskava javnega mnenja PollWatch2014 po številu poslancev postavlja konzervativno EPP-skupino ob rob socialnodemokratski skupini. Zato bo štel čisto vsak poslanec. Nesposobnost liberalcev, da presežejo ozke interese in oblikujejo skupno listo, bi znal bit veter v jadra SD-ja, a vseeno kaže, da bo kombinacija strankarske discipline SDS-a in premišljene poteze oblikovanja skupne liste NSi-ja in SLS-a privedla do tega, da bodo veliki zmagovalci evropskih volitev v Sloveniji tiste stranke, ki so članice EPP-ja. PollWatch2014 prevideva, da bo Slovenija dobila pet EPP-poslancev in dva S&D-poslanca. A to pomeni, da je to priložnost, da enega poslanca dobi Združena levica?

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.