Predtem je namreč Benedikt XVI. svet osupnil z odločitvijo, da bo odstopil.

Benediktova odločitev je pretresla Cerkev in osupnila preostali svet, ker se je šele drugič v 2000-letni zgodovini Rimskokatoliške cerkve zgodilo, da je papež odstopil prostovoljno. Razlog za odstop naj bi bilo predvsem pomanjkanje moči za nadaljnje vodenje cerkve, ki so jo predtem pretresli številni škandali, od pedofilskih in finančnih afer do t. i. Vatileaksa. Ko se je na balkonu pojavil novi papež, je svet osupnil drugič. Pred njih je prišel argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki si je nadel papeško ime Frančišek. Na čelo več kot milijarde vernikov je prvič v zgodovini stopil papež, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi, ki je jezuit.

Po besedah slovenskega kardinala Franca Rodeta mu je papež po izvolitvi dejal, da ve, da je bil izvoljen zato, da bi reformiral rimsko kurijo, in da jo tudi bo. Kot je pokazalo prvo leto njegovega pontifikata, se je naloge lotil resno. S svojim pristopom do ljudi in z nekaterimi potezami je po mnenju mnogih analitikov v Cerkvi sprožil take spremembe, kot da bi po vatikanskih hodnikih divjal hurikan.

V Vatikanu je zamenjal cel kup ljudi in z ustanovitvijo t. i. finančnega ministrstva izpeljal eno največjih reform kurije. S tem si seveda ni povečal priljubljenosti pri določenem delu svojih ljudi, saj so izgubili pomemben vpliv na denarne tokove. Tako naj bi bil del italijanske kurije zelo jezen na papeža z drugega konca sveta, ker jim je po več stoletjih vzel "njihovo" kurijo, ki je bila, kot trdijo zlobni jeziki, eksteritorialna izpostava italijanskih pralcev denarja. Ker papež Frančišek želi, da je kurija veliko bolj mednarodno pisana, njeno delovanje pa preglednejše, je najodgovornejše položaje pri upravljanju financ zaupal Neitalijanom.

Zgovoren je podatek, da so na vodilnih mestih Nemec, Švicar in Avstralec, laiki pa imajo v organih, ki skrbijo za finančno plat delovanja Vatikana, prvič izenačen položaj s kleriki. Z urejanjem finančnih zadev naj bi Frančišek Cerkvi omogočil, da se preneha ukvarjati sama s sabo in svojimi škandali ter se znova preusmeri k svojemu osnovnemu poslanstvu, služenju ljudem. Prav Frančiškovo poudarjanje, da mora Cerkev spet postati skromna in služiti ljudem, je sprožilo val navdušenja in občudovanja novega papeža, tudi med nekatoličani. Kot papež se je odrekel tako rekoč vsem privilegijem in simbolom moči, ki so krasili njegove predhodnike. S svojo neposrednostjo in spontanostjo daje ljudem po svetu občutek, da je cerkev živa in pripravljena na spremembe. Mnogi pričakujejo zlasti korenite spremembe pri vprašanjih, kot so odnos cerkve do kontracepcije, splava in homoseksualcev, večja vloga žensk v cerkvi, ponovno poročeni ločeni verniki ...

Verjetno so za zdaj pričakovanja prevelika, saj najbrž držijo besede kardinala Rodeta, da papež nima pristojnosti, da bi v temeljih spreminjal katoliški nauk, da pa so poudarki drugačni. Kljub vsesplošnemu navdušenju nad papežem Frančiškom po prvem letu pontifikata je slišati tudi glasove dvomljivcev. Ti primerjajo Frančiška z ameriškim predsednikom Obamo, ki je ob izvolitvi prav tako užival veliko priljubljenost in v ljudeh budil upanje v velike spremembe. V naslednjih letih pa je, po njihovem prepričanju, zunanja podoba vsebino potisnila v ozadje.