Zunaj je bilo zoprno mraz, naletaval je drobcen suh sneg in človek se v takem brez dobrega razloga res ne bi odpravil v mesto …

Tudi mene ni ravno vleklo ven, toda ob šestih zvečer sem začel svoj rojstni dan; dejal sem si, za svojo petdesetletnico in še na irski praznik menda ne bom ždel sam doma, kot nono, zavit v oddejo in se smilil samemu sebi. Rečeno storjeno, za rojstni dan si torej kupim darilo!
Izbira v “jabolku” je načelno seveda brezmejna, a dobiti vstopnico na dan koncerta v redni prodaji je samo pobožna želja turistov. OK, pa vseeno poskusim v Beacon Theatru na 74ti ulici, kjer igrajo moji mladostni heroji Allman Brothers Band. Resnici na ljubo, komaj sem vedel, da še obstajajo, saj niso edina ameriška”inštitucija”, ki jih mali, čudni evropski trg že leta preprosto ne zanima.

A kot rečeno, bila je sobota in predzadnji večer dvotedenske serije koncertov Allmanov v Beaconu, ki so prerasli v obvezno letno romanje dolgolascev, katerih pričeske terjajo vsako leto več truda. Tega se je najbolje zavedal dvometerski črnec, ki mi je, po debeli uri čakanja pred vhodom, prezeblemu in nejevoljnemu, vedno znova za 250 dolarjev ponujal, sicer uradno najcenejšo vstopnico, brez daljnogleda, nekje visoko na tribuni.
Njegov izzivalni pogled, ki je izdajal. kako prepričan je o končni zmagi najine vojne živcev, sta me spravljala v tihi obup.

Čutil sem skorajšnji poraz, kajti sam pri sebi sem sklenil, da stari prdci Allmani preprosto niso vredni 250 zelencev, pa četudi bo edini izkupiček mojega sobotnega večera izkušnja, da leta sama po sebi še ne prinašajo modrosti.

A tik pred zdajci, ko je začela reka vzvišeno nasmejanih obiskovalcev, seveda to je bil le moj vtis, usihati, smo trije srečniki, bil sem prav zadnji med njimi, moral je biti sveti Patrik!, dobili vstopnico. Iz prezeblega cucka, besnega nase in na ves svet, sem v trenutku spet zrasel v zrelega in svojim letom primernega človeka, ki ve in je vedno vedel, da je sreča je na strani pogumnih.

Čakanje na začetek predstave je bila idealna priložnost za vrnitev k prvem srečanju z Allmani: v mladinskem klubu Grosuplje smo konec sedemdesetih let od prejšnjih generacij podedovali zaprašen kup uvoženih angleških gramofonskih plošč. Bile so debelejše in občutno težje od Jugotonovih. Menda, vsaj tako se je govorilo, je bil tudi njihov zvok boljši, kar se sicer na moji Iskrini Savici sploh ni slišalo.

Mimogrede pojasnilo za mlajše generacije: gramofonske plošče so okrogle črne plošče mavričnega leska, premera dobrih trideset centimetrov, z luknjo v sredini. Še jih najdete na bolšjih sejmih, po pravilu pa jih prebirajo in zelo redko kupijo starejši. Gre za, učeno povedano, fizične nosilce zvoka, zato jih ni mogoče ukrasti z interneta, nekoč so se prodajale v trgovinah in celo posojale; je pa, vsaj v moji generaciji, veljalo pravilo, da se “plat” ne posoja, ker nazaj vedno dobiš popraskano.

V zaprašenem kupu plošč je bila tudi dvojna “longplejka” “Beginnings” skupine Allman Brothers Band. To je bilo moje prvo in kakšni dve leti neštetokrat ponovljeno srečanje z bendom ameriškega južnjaškega rock bluesa. Moj sosed in takrat prijatelj Bojan Škoda, ki mi je dajal prve lekcije iz rokenrola in še česa, takrat še ni bilo interneta, mi je razkril zgodbo o smrti kitarista Duanna Allmana in leto dni pozneje skoraj na istem mestu basista Berrya Oakleya, ki je v moji domišljiji prerasla v misteriozno znamenje prekletstva nad bendom.

Allmani so pozneje, ko sem odkril džez in še kaj drugega, neizogibno izginili iz mojega glasbenega obzorja in ne verjamem, da bi jih do pred nekako desetih let šel poslušat, četudi bi v Sloveniji igrali zastonj. A očitno so ostali tam nekje globoko, kajti nekega dne sem si med vožnjo na morje na črpalki kupil kompilacijo njihovih hitov, kar bi bilo nekoč v mojih očeh skrajno zavržno dejanje.

Skupina, katere zasedba se je skozi desetletja neštetokrat spremenila, ima še danes nezgrešljivo prepoznaven zvok ABB in seveda impresivno diskografijo. Večina je mladih izvrstnih glasbenikov, ki jih, ko sta Duane in Gregg konec šestdesetih ustanovila svoj prvi bend, še ni bilo na svetu. Zato se ve, kdo je šef, vsi s kotičkom očesa spremljajo govorico telesa Gregga Allmana za orglami, ki kot šaman usmerja in nadzira dogajanje na odru in pod njim.

Allman je danes seveda vse kaj drugega kot mladostna angelska podoba na naslovnici njegove lani izdane autobiografije. Knjiga nosi naslov “My Cross to Bear” in ne morem si kaj, da ne zapišem, kako ga je prevedel Googlov angleško-slovenski prevajalnik: “Moj tek na Medvedjo!”

“Tek na Medvedjo” je najboljši dokaz, kako selektiven spomin imamo ljudje. Če vas mogoče zamika, svetujem, da jo na hitro prelistate v knjigarni, bo čisto dovolj, kajti izvedeli boste vse, kar o zakulisju rokenrolskega posla že veste: v življenju Gregga Allmana so bile poleg glasbe samo še tri stvari: gore mamil, reke alkohola in za stadion žensk. S šestimi zakoni, med drugim s Cher, konkurira Elizabeth Taylor, očitno pa ni tako velik medicinski fenomen kot Keith Richards, zato ima presajena jetra.

A ne glede na osebno zgodbo Gregga Allmana, ki daje slutiti kako globoka in temna so brezna slave, sobotni dogodek je bil vreden obiska, pa ne le zaradi nostalgije in posredovanja svetega Partika pri blagajni! ABB ne razprodajo brez razloga Beacon Thetra dva tedna vsako leto in tudi tokrat ni bilo drugače. V dodatku seveda, z izjemo “Jessice”, ni manjkalo praktično vseh “zimzelenih” z “Begginings”. Z darilom sem imel srečo, po vseh peripetijah sem preživel več kot prijeten večer, na vlaku sem si mrmral “Ramblin’ Man”, v Ljubljani se je že delal dan, petdeseto se je dobro začelo!