Maribor ta hip uokvirja upor zoper izprijeno, pohlepno oblastniško aroganco, ki istočasno, ko ljudje množično kričijo gotof je, sporoča, da še naprej "ne čuje dobro". In izgubo zaupanja postavlja v kontekst še enega kanglerjevskega izuma – zarotniškega iskanja "črnega kozla". Reduciranje zasedb trgov in ulic na vandalizem, podprt s političnim hujskaštvom, je pač zanikanje vzrokov ljudskega nezadovoljstva na račun povoda.

Maribor je postal prototipsko gojišče plenilskega pohoda pajdašev, v katerem se okoriščajo vsi – politika, lokalni dilerji z zemljišči, majhni mešetarji in veliki biznismeni, prijateljski bankirji in ritolizniki, inštalirani na dobro plačane službe, da bi varovali in izčrpavali sveti gral – javne finance namreč. Radarji so bili le sprožilec, ki je številne afere povezoval v celoto. In novih bridkih spoznanj, denimo, da lahko celo s korupcijskimi sumi prestreljen župan brez težav postane državni svetnik, ne more razgnati noben solzivec.

Ob tem je mariborska zgodba ponovno dvignila dimno zaveso pred stranpotmi lokalnih skupnosti po slovensko. Da je vse daljša vrsta šerifskih soborcev Kanglerja, ki so v policijskih preiskavah, kazenskih postopkih ali celo pravnomočno obsojeni, a vendar še naprej vzklikajo, da so mesta oni, in ne ljudje - od koprskega, ljubljanskega župana pa do tudi številnih na videz manjših rib. A vsi ti in poslanska oslovska klop, ki je v tem mandatu najdaljša in se ponaša še s svežo pravnomočno obsodbo SDS-ovega germanista Mariniča, kažejo, da te države ne uničujejo le objektivni krizni dejavniki. Radovan Žerjav je z napovedanim sestopom z mesta vodje SLS-a in kljub izključitvi Kanglerja priznal, da se politika boji obračuna s svojimi odkloni. In raje napove umik.

Dejansko pa bo upor učinke začel dosegati šele, ko se bo iz radarskega zavetja, kakor se zdaj samoironično imenuje Maribor, razširil. In bo za vse klientelistično-koruptivno-mafijske politične in kapitalske strukture v naši veljal isti slogan. I feel Slovenia? Ne, gotof je!