Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. In to se je na seji tudi zgodilo. Zdaj pa preštevamo "mrtve" in ugotavljamo, kaj bi bilo, če bi bilo. To slednje je bolj zanimivo. Imamo rezultate in stvari so jasne. Potrebnih 15 glasov za povsem drugačen izid "bitke" je bilo na dosegu roke. Če bi bili ob glasovanju prisotni člani, ki so mi zaupali mandat generalnega direktorja (pa to pot niso bili na seji), bi zagotovo moj predlog dobil vsaj en manjkajoči glas.

Ampak to ni tako pomembno. Pomembno je, da sva z Miranom Zupaničem "izgubila" pravzaprav sama. Zato ker sva načelna in želiva takšna tudi ostati. Če bi Miran Zupanič vnaprej povedal, da bo v primeru izkazane nenačelnosti članov odstopil, sem prepričan, da bi predlog dobil vsaj tri glasove tistih, ki so se vzdržali ali bili proti.

Prav tako sem prepričan, da bi pridobil vsaj en glas, če bi se sam odrekel svoji načelnosti, da ljudi, ki bi mi lahko pomagali, ne razkrivam za nobeno ceno. Verjetno bi pridobil manjkajoči glas tudi z nagovarjanjem oz. dodatnim pojasnjevanjem nekaterim članom. Sodelavka je rekla: "Vi, moški!"

Cena najine načelnosti je lahko za RTV Slovenija visoka, če seveda mislite, da sva (bila) prava človeka, da bi vodila RTV SLO v izzivih, ki nas čakajo. Ali bom imel zaradi odstopa predsednika Programskega sveta in nesprejema mojega predloga težje delo? Bom manj uspešen? Bi moral celo odstopiti?

Vsak generalni direktor potrebuje trdno podporo za svoje delovanje v organu upravljanja. Na RTV Slovenija mora imeti podporo kar v dveh organih: Programskem in Nadzornem svetu. Dobro pa je tudi, da njegovo delo sprejemajo tudi Svet delavcev RTV Slovenija in reprezentativnimi sindikati. Podpora Programskega sveta je lahko večja ali manjša. Kaj to sploh pomeni? Gre za zaupanje! Če generalni direktor nekaj predlaga v sprejetje, to naredi zato, ker je prepričan, da je predlog najboljši možen v danih razmerah. Najboljši za RTV Slovenija, ne zanj. Seveda lahko člani podvomijo, imajo drugačna mnenja, bi radi dobili dodatne informacije. Ampak v osnovi se odloča o tem, ali se predlog sprejme ali zavrne. Na sami seji tako Programskega kot Nadzornega sveta se predlogov praktično ne da spreminjati, dopolnjevati. Tako gre skoraj vedno za nekakšno glasovanje o zaupnici oziroma nezaupnici predlagatelju. Za boljše delo tako Programskega kot Nadzornega sveta je pomembno sodelovanje generalnega direktorja in predsednikov že pred sejo. Tudi sami člani lahko svoje pripombe vedno pravočasno posredujejo, saj dobijo gradivo že teden dni pred sejo. Vsak pametni generalni direktor se bo do predlogov, če izboljšujejo predlagano, pozitivno odzval. Po drugi strani pa bi že pred sejo argumentirano pojasnil, zakaj predloga morda ne more upoštevati. Treba se je zavedati, da ima generalni direktor o skoraj vsaki stvari, ki se obravnava, veliko več vedenja kot člani Programskega ali Nadzornega sveta in da gre le za vprašanje, ali se mu zaupa, da dobro presoja in predvsem vodi, ali ne. Seveda pa lahko sklepi enega ali drugega sveta s svojimi zahtevami usmerjajo področje delovanja generalnega direktorja in vodstva.

In tu pridemo do bistva, ki ostaja po dogodkih ponedeljeka, 10. 7. Ali je mogoče oziroma ali lahko pričakujemo, da bi se z zavračanjem mojih predlogov, kot je bilo nakazano v nekaterih razpravah, že začelo moje rušenje? Seveda je mogoče, in to se bo pokazalo že zelo kmalu. Če predlog rebalansa PPN 2017 ne bo sprejet v ponedeljek in ga ne bo še pred 15. avgustom sprejel tudi Nadzorni svet RTV Slovenija (lahko ga sprejme z odloženim sklepom že v petek, 14. julija), potem bi moral 15. avgusta v skladu s 65. členom zakona o izvrševanju proračunov priložiti že sanacijski program. Zaradi povišanja plač iz naslova napredovanj javnih uslužbencev (na letni ravni v višini skoraj 2 mio. EUR) že iz polletnega poročila jasno izhaja, da bi imela RTV Slovenija ob koncu leta vsaj za 500.000 EUR izgube. Zato sem se tudi lotil rebalansa in ga, kot nekakšen sanacijski program, pripravil in predložil v obravnavo Programskemu in Nadzornemu svetu.

Tako pridemo do nenavadnega scenarija, da se je z odstopi ljudi, svetnikov, ki so mi zaupali, dejansko odprla pot, da se, kljub vsej podpori, ki jo imam med večino zaposlenih, v bistvu začne rušenje vsega, kar smo naredili in predvsem zastavili. In to samo zato, ker sva z Miranom Zupaničem upoštevala osnovno načelo. Namreč, da je treba RTV Slovenija urejati celovito, tako na poslovnem kot tudi programskem delu. Nauk ponedeljka 10. julija je, da en glas za, proti oziroma celo vzdržani lahko spremeni smer delovanja. Na dobro ali slabo.