Imitacija življenja (Imitation of Life, 1959) je zadnji film mojstra melodrame Douglasa Sirka, ki je svojo kariero začel kot Hans Detlef Sierck v Nemčiji. Tako kot veliko nemških filmskih delavcev je pred nacisti zbežal v Hollywood. Snemal je filme raznih žanrov, pogosto z Rockom Hudsonom. Slaven je postal z močnimi in ironičnimi melodramami iz meščanskega življenja; filmi, ki so se ukvarjali z zadušljivostjo družinskega življenja, malomeščanskim snobizmom, predsodki in rasizmom, posledicah vojne na človeku ter iskanju duhovnosti v materialističnem svetu.

Svoj vrhunec je dosegel v Imitaciji življenja, filmu, ki govori o nepopisno globoki čustveni bolečini. Opisuje zavrnitev lastne matere, rase in samega sebe. To je film velikih čustev, posnet hiperbolično v razkošnih barvah. Hkrati pa je eden najbolj subverzivnih filmov klasičnega Hollywooda. Medtem ko gledamo vse to razkošje Hollywooda pri koncu njegovega klasičnega obdobja, se podtalno razvija rezka in precizna kritika prav tega razkošja. Sirkov zadnji film je ravno toliko seciranje površnih (belih) življenj v površni (beli) družbi, kot sta Avantura (L'avventura) Michelangela Antonionija in Sladko življenje (La dolce vita) Federica Fellinija, ki sta naslednje leto doživela mednaroden uspeh.

Lorin vzpon
Gre za vdovo Loro Meredith (Lana Turner) in njeno hčer Susie (Sandra Dee) ter Lorino temnopolto služkinjo Annie Johnson (Juanita Moore), katere hči, svetlopolta črnka (igra jo Susan Kohner, ki je mešanega mehiškega in nemško-judovskega rodu), želi biti bela. Film sledi Lori, ki postane uspešna gledališka (pozneje pa tudi filmska) igralka. Zavrne dobrosrčnega snubca Steva (John Gavin) in zanemarja hčer. Vzporedno poteka v filmu tragedija Sarah Jane, ki zavrne svojo očitno črno mater, da bi se lahko izdajala kot belka, kar ima tragične posledice.

Lorinemu prvemu uspehu na odru sledi montaža, ki prikazuje njen vzpon: občinstvo, ki ploska, njen obraz na naslovnici revije Time in razsvetljena imena predstav, v katerih nastopa: Poletna norost, Sladka predaja, Sreča, Smeh za vedno, Rojena za smeh. Ko Loro končno vidimo na odru, je oblečena v nemogoč kičast kostum in upravičeno se sprašujemo, v kakšnih predstavah (s skoraj zamenljivimi naslovi) sploh nastopa. Sirkov namen v tej sekvenci je bil posmehovanje Lorinemu uspehu, pa tudi newyorškemu gledališkemu občinstvu. To je potrdil tudi sam. »(Lora) naj bi bila zanič igralka,« je povedal v nekem intervjuju. »Uspela je zaradi sreče, hlinjenja oziroma, kaj jaz vem, zaradi neumnega občinstva.«

Sirk predstavlja Lorino zgodbo na dveh ravneh. Prva je hollywoodska zgodba o uspehu in ceni uspeha. Hkrati pa film spodkopava tudi sam njen vzpon in ga prikaže kot nekaj drugorazrednega. Čuti se režiserjeva razdalja od sveta Broadwaya, ki predstavlja tudi v dobesednem smislu imitacijo življenja.

Tudi Lora je del te površnosti. Sirk je ne pokaže kot pokvarjene. Enostavno je omejena, in sicer na način, na katerega je veliko belopoltih ljudi omejenih v odnosih do temnopoltih. Njena ljubezen do Annie je iskrena, saj je Annie njena najboljša (in edina) prijateljica. Ampak ne ona in ne Susie ne razumeta tragedije Sarah Jane in njene zavrnjene matere.
Tudi zares ne poznata Annie. Ko Annie pove, da želi, da vsi njeni prijatelji pridejo na njen pogreb, presenečena Lora reče: »Annie, nikoli mi ni padlo na pamet, da imaš prijatelje (!).« Ko ji ta pove, da je članica Baptistične cerkve in nekaj lož ter da pozna na stotine ljudi, Lora odgovori, da tega ni vedela. »Gospodična Lora,« odgovori Annie, »tega me nikoli niste vprašali.«

Resnična težava
Pravzaprav sama zgodba Annie in Sarah Jane služi kot kritika površnega življenja Lore in Susie, katere največja dilema je, da je zaljubljena v Steva, ki je, seveda, zaljubljen v Loro. Annie počasi umira, potem ko jo hči zavrne in vseeno poskuša razložiti Lori, zakaj je Susie nesrečna. Ko Annie pove o težavah, ki jih ima sama s Sarah Jane, ji Lora reče: »Ampak to je nekaj drugega. Tukaj gre za zelo resnično težavo.« Kot da je najstniška zaljubljenost Susie v Steva resničnejša težava kot hči, ki zavrne mater in raso. Edina tragedija, ki jo doživita Lora in Susie, je Anniejina smrt.

Vsakemu tragičnemu prizoru med Annie in Sarah Jane sledi glamurozen prizor z Loro. Ko majhna Sarah Jane (igra jo dvanajstletna Karin Dicker) zbeži iz šole, ko ji mati prinese galoše, in s tem pokaže, da je pravzaprav črnka. Temu sledi prizor srečne Lore in Susie. Ko Sarah Jane pretepe fant, ki je mislil, da je belka, ko odkrije, da ima črno mater (»Ali je tvoja mati črnuh,« zakriči), je rez, ki nam odkrije Annie, ki masira Lorina stopala. Ko Sarah Jane, v enem najpretresljivejših prizorov v zgodovini filma, končno zavrne svojo mater, sledi prizor Lore, ki si natakne uhane in se pridruži Stevu in Susie pri koktajlu.

Čeprav film vsebuje samo en rasističen izbruh, intenzivnost sovraštva Sarah Jane do lastne rase ne pušča dvoma o moči rasizma. »Bela sem,« obupana zavpije pred zrcalom. »Bela! Bela!« Bolj kot kateri koli film iz obdobja hollywoodskih rasnih dram, nam Sirkova Imitacija življenja nikoli ne pusti pozabiti, da gledamo dva brutalno neenaka svetova.
Annie s svojo neomahljivo ljubeznijo do hčere in zvestobo Lori ter Susie predstavlja človečnost in duhovnost v življenju drugih likov. Ko umre, so sesuti.

Končna ironija
Slediti smrti Annie s petjem Mahaile Jackson je mojstrska poteza. Njen glas, ko poje na pogrebu o »težavah tega sveta«, predstavlja duhovnost, ki je s smrtjo Annie izginila iz življenja drugih likov. V glasu Mahaile Jackson to duhovnost čuti tudi gledalec. Sam pogreb je čista hiperbola. Ne samo, da poje veličastna Mahaila, ampak na pogreb pride vsak lik, ki se je v filmu kadar koli pojavil. Sarah Jane se vrne in vrže na materino krsto, kričeč, da jo je ubila. Ko zadnjič vidimo junakinje med sprevodom, so Lora, Susie in Sarah Jane ter vedno poln upanja Steve v vozu v povorki. Lora materinsko objame Sarah Jane in svojo hčer Susie. Stevov tolažilen nasmeh naj bi gledalcu obljubljal, da bo zdaj vse v redu.

Filmski zgodovinar in kritik James Harvey je v svoji pomembni knjigi Movie Love in the Fifties opazil ironičen trenutek v tem končnem prizoru. Sprevod je posnet iz raznih rakurzov, eden izmed njih skozi okno trgovine, ki prodaja maske in kostume. Harvey si postavlja vprašanje, ali je Lorina transformacija le še ena vloga.

Tudi brez tega kadra je konec preveč ironičen, da bi ga lahko sprejeli kot hollywoodski »happy ending«. Ironija je prav v Lorinem materinskem objemu Sarah Jane. Ta je končno dobila mater, ki si jo je vedno želela: lepo, bogato in belo. Cena tega je uničujoča. Sirkova ironija je takšna, da tisti, ki želijo ta prizor doživeti kot neke vrste tolažbo, ga lahko tako tudi doživijo.

Ampak pazljivi gledalec razume, da ves mehanizem hollywoodskega srečnega konca ironije ne more izbrisati. Pravzaprav jo le še bolj poudari.