Ob koncu tega tedna, v katerem sem bila kar naprej bombardirana s pojmom sreče, o katerem so napisali še gledališko predstavo, o kateri pa bo več kmalu zapisanega nekje drugje na straneh tega portala, se mi zdi potrebno zapisati krajši pledoajé imperativu prepovedi zasebnega (osnovnega) šolstva. Izhodišče naj se naveže kar na pojem sreče. Mimogrede naj zaidem z rdeče črte in omenim, da me je kot ultimativni dokaz obsedenosti sodobne družbe s srečo in njenim povezovanjem z (videzom) mladosti pretresla informacija o tako imenovanih 'smile shutterjih'. Gre za res čudaško in debilno funkcijo fotoaparatov, da pozirajočih ljudi preprosto nočejo fotografirati, dokler na njihovih obrazih ne zaznajo nasmeha. Idiotizem! No, da se vrnem k stvari. Raziskave, kako srečna je posamezna družba, statistično potrjujejo, da so bolj egalitarne družbe bolj zadovoljne, srečne (če želite) družbe. Ljudje se v takšnih družbah počutijo bolj medsebojno povezani; tudi če se ne poznajo, se jim zdijo njihove usode del na neki način ene in iste strukture. In to je po mojem mnenju ključno izhodišče za zagovor javnega šolstva in za zagovor PREPOVEDI zasebnega (vsaj) osnovnega šolstva. Ja, prepovedi. Tukaj ne bi smel veljati noben zakon svobodne izbire staršev.

Tukaj pridem tudi do svojega pogleda, da bogatašev tipa sestre Hilton sploh ne moremo obsojati; nad njihovim razsipnim življenjem, nad njihovo odtujenostjo od dejanskosti se ne moremo zgražati. In tudi se ne moremo zgražati nad množicami, denimo, ameriških bogatašev, ki so prepričani, da so vsi ljudje nižjih slojev podli, nesposobni, nemoralni, da so sami krivi svoje bede. Povsem drugače pa lahko in smemo obsojati vsakega Slovenca s takšnim pogledom. Če se nekdo rodi v ograjeni in oklepljeni soseski bogatašev, nikoli ne stopi na javno prevozno sredstvo, hodi v pregrešno drago zasebno šolo (skupaj s sebi enakimi) in nadaljuje izobraževanje na zasebnih univerzah, pravzaprav nikoli v življenju ne stopi v stik z nižjimi sloji; ne stopi v stik s proizvajalci in s tistimi, ki so (skrita) materialna podstat njegovega bogastva. Ne pozna jih, jih demonizira, se jih boji. In tega ne moremo ne razumeti.

Prav zato je tako zelo bistveno imeti OBVEZNO JAVNO ŠOLSTVO, ki pa sicer svoj emancipacijski potencial lahko izpolni le ob urbanistični politiki, ki prepoveduje gentrifikacijo, gradnjo zaprtih elitnih sosesk, ki spodbuja mestna okrožja z mešanico luksuznih in socialnih stanovanj, in ob šolski politiki, ki ukazuje vpis otrok v šolo v njihovem okolišu. Le tako se bodo otroci različnih slojev mešali, se med seboj spoznali in se zavedali, da so v bistvu vsi ljudje. Nekateri bolj, drugi manj uspešni; nekateri bolj, drugi manj inteligentni; nekateri bolj socialni in drugi povsem asocialni (kaj hočemo); a v bistvu še vedno vsi ljudje z vsemi pravicami in dolžnostmi človeka in državljana. Zato je po mojem eden ključnih bojev prav boj za docela javni izobraževalni sistem.

Obenem pa bi zagnala tudi kampanjo za spodbujanje staršev, naj otroke vendar pustijo na dvorišče. Ker od časov mojega otroštva so otroci izginili z dvorišč. Danes premnogi starši prav demonizirajo 'cesto', pa ni dvorišče nič bolj nevarno kot pred dvajsetimi leti, ko so avtomobili precej bolj divje vozili skozi ovinke, ko se ni ves čas govorilo o pedofilih in drogah in še o marsičem ... Prav tako je bilo v časih mojega otroštva (pa to ni dolgo nazaj) nekaj običajnega, če si se že na nižji stopnji z avtobusom sam odpeljal skozi mesto ali v mesto v šolo; danes samih otrok na avtobusih ni. Starši jih vozijo povsod, tudi okoli ovinka na trening, tečaj jezika ali katero od drugih dejavnosti, v katere jih vprežejo. Bojim se, da bomo dobili cele generacije 'socialnih debilov', ki se bodo skoraj bali vstopiti v javno življenje. Ne, niso krivi računalniki; kriva je ta čudaška vzgoja, z vrhovnim načelom, imeti otroka ves čas pod nadzorom. In prav to dvoje, javno šolstvo, v katerem se skupaj šolajo otroci s kar najbolj raznolikimi družbenimi zaledji, in pa dopuščanje večje svobode nenadzorovanega gibanja otrokom sta po mojem ključna momenta prihodnje dobre družbe; politične družbe samozavestnih in samostojno razmišljujočih in nediskriminatornih subjektov. Nekako takšna se zdi združba na protestih; kjer ljudje SO SREČNI; pa četudi le prehodno ...