Takoj moramo iz obravnave izločiti Ksenijo Čerče. Ta je tu edina zavezana iskanju in teži h kompleksnosti.

Vse drugo na razstavi pade v območje lahkotnega. Iz te skupine je smiselno izpostaviti Štruklja, Pregla, morda še Berlotovo. Štrukljeve male risbe z uporabo tehnoloških postopkov preskakujejo v kompleksno. Tehnologija, ki jo uporablja, na inovativen način »ukrivi« formo teh malih del. Tako nam Štrukelj podaja nove vsebine. Po rezultatih si s Štrukljem sicer nista blizu, ampak podobno razvejano mišljenje je zaznati ob Preglovih malih risbah/ilustracijah/slikah.

Značilno za tovrstne preglede, ki jih pripravljajo osrednje institucije (pa ne samo pri nas), je vztrajno izpuščanje, spregledovanje številnih imen. Po pravilu izpadejo umetniki, ki težijo h kompleksnosti. Pogrešamo Mitjo Ficka, Polono Petek, Niko Zupančič, Gašperja Jemca, Suzano Brborović, Uroša Weinbergerja, Joni Zakonjšek, Roberta Černelča, Aleksija Kobala, Sicota in še koga. Res je večini naštetih mogoče našteti vplive (pa še kaj drugega), ampak tem, ki so na razstavi, je mogoče očitati kar generičnost. Ob tem omenimo še nekaj umetnikov drugačnih praks, ki so prav tako izpuščeni. Vlado Repnik, Miha Vipotnik ali Stefan Doepner so v zadnjih letih presenetili z inovativno rabo tehnologij in ustvarili nekaj presežkov. Res pa je, da Slavija najbrž ne omogoča razstavljanja njihovih del.

Tako gledamo trivialnosti. Paradoks v zvezi s trivialnimi umetnostmi je pravzaprav ta, da jim – in extremis - ni mogoče očitati ničesar. Nič razen tega, da so - trivialne! Na kratko so forme, v katere so zapakirani trivialni umetniški izdelki toge, predvidljive. Tovrstni izdelki izgledajo poploščeni, saj je za njih značilen linearen, ciljni način mišljenja. Iz njih ni mogoče potegniti nikakršne teorije, teorija nastaja ob njih. Opisati jih je mogoče z dvema ali tremi stavki.

Nasprotno je izdelkom »visoke« umetnosti mogoče očitati – in extremis – vse živo. Ker so forme, v katerih se pojavlja, odprte, pride do napak, zdrsov. Kar oglejte si kakšno sliko Francisa Bacona. Človek ni znal naslikati čevljev! Zato izdelki »visoke« umetnosti izgledajo kompleksno, sprožajo partikularne dvome ipd. Teorije nastajajo iz samih del. Del »visoke« umetnosti ni mogoče opisati v treh stavkih, pravzaprav jih sploh ni mogoče opisati.

So pa trivialnosti, ki jih gledamo v Slaviji, zelo televizične.