Lahko že kupim nogavice ali ne? Se lahko spustim po smučišču? A bo dovolj hitri test? Smem na hrib v drugo občino? Z masko ali brez? Ali morda raje s šalom? A danes še dela frizer ali že ne več? Kako je že s fitnesi?

Ste se izgubili? Brez skrbi, niste edini.

Težko je najti junake, ki mirno zdržijo tempo informiranja o protivirusnih ukrepih ali pa sledijo vsem pogojem in izjemam. Zdi se jih toliko, da so že sami navodila. Če nam uidejo, nas bodo o tem že podučili. Morda inšpektor, morda policist. Svetovalno ali kaznovalno. Tako da je verjetno najbolje, da smo kar doma!

Pa še tam nismo povsem varni – na nas prežijo mogočni oblaki informacij. Zadušljivo. Saj bi človek prezračil, razgrnil, odvrgel, spustil žarek sonca … a ni preprosto. Novodobniki s kritično distanco to vendarle skušajo. Dvomijo, a preverjajo. Predvsem so pozorni na vire, jih soočijo, razmislijo, prespijo. Njihov antipod so novodobniki, ki se splošno sprejetim in uveljavljenim mnenjem (vnaprej) upirajo. Lepijo se na vsebine, ki jih potolažijo in pomirijo, da si tako ustvarijo občutek nadzora nad situacijo. Tu so še tradicionalisti, ki stavijo na tradicionalne medije, ki verjamejo in zaupajo, da novinarji vestno in odgovorno opravljamo svojo dolžnost. Gotovo bi se našla še kakšna dodatna skupina, verjetno tudi kakšna vmesna, z elementi vsake od naštetih, ampak nekje moram narediti piko. Ali tri pike.

Smo v času in prostoru, v katerem je informacij veliko, preveč. So hitro in preprosto dostopne. Kar je odlično za vse kritične novodobnike, a je hkrati past za drugo vrsto novodobnikov, ki se ne ukvarjajo z ozadjem njihovega nastanka. Tam pa je običajno želja po dobičku, predvsem pa agresivna težnja po vplivu ter konstruiranju in usmerjanju javnega mnenja zaradi lastnih interesov. Lastnih interesov! Ne javnega interesa, interesa javnosti, ki je gonilo novinarskega dela, naša izvorna naloga in poslanstvo. V času (pre)obilja informacij, ki se prepleta z zdravstveno krizo, ta pa z družbenim eksperimentiranjem je naš boj za dejstva, njihovo soočanje in preverjanje še toliko pomembnejše, a žal je vse skupaj tudi vse težje.

V zadnjem času imamo namreč izjemne težave z dostopanjem do informacij, ki so v javnem interesu, informacij, ki so jih pristojni v uradnih institucijah dolžni posredovati, saj jih državljani moramo poznati, zlasti v kriznih razmerah. Namesto tega se vse pogosteje zaletavamo v zid. Telefoni zvonijo v prazno ali pa na drugi strani slušalke odmevajo razne floskule, izgovori, podajanje, preusmerjanje, dogaja se celo usmerjanje našega poročanja ... To nato podkrepijo še pisna sporočila v dolgih, težko razumljivih uradniških stavkih, ki bi potrebovali prevajalca ali o materiji dobro poučenega tolmača. Tudi ko pristojne vendarle dobimo pred mikrofone, ni več samoumevno, da bodo pojasnila dali. Da bodo odgovorili na vsa vprašanja, dvome, pomisleke. Vsem. Konkretno. Jasno. Nedvoumno. Namesto tega se pojasnila s ključnimi informacijami odmerjajo zelo pretkano, z izbranimi besedami in govorci. Saj bi napisala, da se odmerjajo premišljeno, ampak ... ne morem se znebiti občutka, da se tudi skrivajo, bojim se, da nismo daleč niti od prirejanja. Novinarji smo tako velikokrat prepuščeni lastni iznajdljivosti in tolmačenju. In potem? In potem lahko začenjamo razumeti čas, prostor, vzdušje, v katerih živimo. Ali pa se namesto razmišljanja vodljivi vdamo jarmu "nezmotljivih" – prostovoljno in verujoče ali pa brezupno in boječe.

Brez pravih! informacij nas ni. Brez informacij ni razmislekov. Ni analize, ni kritik, ni umeščanja v čas in prostor ... je preprosto – vakuum. Zato nas bi moralo skrbeti. Razen če nismo kos pršuta. Pa še ta ima nekaj soli. In tudi tega je morala pred vakuumiranjem dobro prepihati burja.