Poznate sanje o Švici, mleko in med se cedita tudi v Avstriji in Nemčiji, pogledujemo tudi proti Skandinavcem. In nič drugače ni v tej "koronakrizi". Izbrali smo Švedsko. Privlačila nas je, ker je izbrala svojevrsten način boja z novim koronavirusom. Namesto da bi spomladi ustavili javno življenje in se zaprli pred virusom tako kot večina drugih držav, so se že takrat odločili, da se bodo učili z njim živeti. Za ocenjevanje pristopa je še prezgodaj, zlasti zato, ker je v tem tednu znova začelo naraščati število okužb, zaradi covida so našteli tudi nezanemarljivo število smrti, okoli 6000. Ta drugačna strategija nikakor ne pomeni, da nimajo omejitev, tudi oni so v novi normalnosti. Njihovi ukrepi so zelo podobni našim: razdalja, higiena, nobenih večjih zbiranj … Iz te podobnosti pa izstopa nekaj pomembnih razlik. Tam se večina ukrepov izdaja v obliki priporočil. Držijo se jih, ker se jim zdi to prav, ne zato, ker bi jih v nasprotnem primeru čakala kazen. Držijo pa se jih tudi zato, ker zaupajo. Zaupajo svojim sodržavljanom in predvsem – odločevalcem. Opazite razlike? Švedi se nečesa zavedajo. Svoje odgovornosti. Sprašujem se, kako je s tem pri nas. Življenje niso le pravice in svoboščine. In čeprav so zapisane v ustavi, v njej piše tudi to, da se moje pravice končajo tam, kjer se začnejo tvoje.

Veliko opazujem in veliko vidim. Trenutno vidim negotovo množico, ki išče pojasnila, hlepi po odgovorih, pomiritvi, spodbudi, hoče slišati, da bo enkrat te sage konec. Hoče vedeti, kdaj. Nekatere je tudi strah, nekateri so jezni, drugi potrti, tretji obupani ... Vrtiljak čustev je neusmiljen, vrtinci misli postajajo tornadi. Postajamo izčrpani, oddiha ni na vidiku. Čas, v katerem živimo, pa nas je navadil, da so rešitve na dlani, da jih je mogoče dobiti takoj in po možnosti takšne, ki so nam všeč in jih lahko hitro vzamemo za svoje. In zdaj, ko tega ni, ko je treba čakati, ko stvari ne moremo imeti pod nadzorom, takšne rešitve morda izsilimo. Ali pa jih zagrabimo takoj, ko se ponudijo, ko dajo glas naši stiski. In jim sledimo, ker smo v njih našli zatočišče in razumevanje. Berem in slišim o "ovcah", ki slepo sledijo večini, "bedastim" navodilom in ne razmišljajo s svojo glavo. Kaj pa potrošniška norija kapitalskega sveta, tekma za imeti več in boljše od drugih ... Tukaj pa ni težav z zlitjem z večino?

Ko je v državi ali svetu kriza, je tudi človek na veliki psihični preizkušnji. In ko gre za vseobsegajoče dogajanje, se osebne krize seštevajo, in kar je še bolj bistveno, tudi množijo se. Intenzivna čustva si podredijo razum. Odklonska ravnanja so pravzaprav logična posledica. V takšnem stanju smo tudi veliko bolj labilni in dovzetni. Za vse. Ne le za politična sporočila, ampak še za številna druga, ki so lahko še nevarnejša. Kratkoročno in dolgoročno. Ker – ne glede na krizo – interesi živijo in celo uspešno rastejo na plodni zemlji, ki jo tako hvaležno pripravlja negotovost.

Koronavirus nas je brezkompromisno razgalil in pošteno klofnil. Brez opozorila smo bili postavljeni pred dejstvo. Ta "hudič" je nalezljiv in izmuzljiv. Ne moremo ga kar prezreti kot katerega drugega "hudiča" doslej. Ker – ne vidimo, kako se topijo ledeniki, odpadki od zabojnikov naprej za nas ne obstajajo več, tudi pred oblaki izpušnih plinov in dima se lahko za zdaj ponekod še skrijemo. Ampak enkrat nas bodo dohiteli. Številne so že. Med nami je revščina, so stiske, so krivice ... Ampak da, ne vidimo. Torej – za nas tega ni, ne obstaja, očitno.

Živimo preblizu drug drugemu, preveč se gnetemo, preveč se zadržujemo v zaprtih prostorih, je dejala ena izmed mojih intervjuvank, ko sem jo vprašala o lekcijah, ki nam jih daje pandemija. Strinjam se in stopam še korak naprej. To krizo vidim predvsem kot veliko preizkušnjo za človeštvo. Preizkušnjo človečnosti, odgovornosti, solidarnosti, sočutja, naše zrelosti, navsezadnje – naše zdrave pameti. Trenutno dogajanje je nevarna posledica tega, da smo zašli, izgubili smo moralni kompas. In to se zdi še večja nevarnost kot virus. Ker takih ali temu podobnih bo še mnogo. Od našega ravnanja, naše drže v takih situacijah pa je odvisno, kako se bodo takšne epizode odvijale in končale. Tudi za ta del verjamem, da se ne le sešteva, ampak množi.