"Stari, živjo! Sem poslušal. Če bo zvonil telefon, pomeni, da si zadel v živo. Tisti pa, če že bodo klicali, ne razumejo pomena satire v demokratični družbi. Naj si preberejo satiro pesnika Franceta Prešerna, ki je bil prvi slovenski satirik, neprizanesljiv do tedanjih oblastnikov."

Tako sva s Sašem skoraj po vsaki oddaji Radio Ga Ga začela pogovor, in to zadnjih petnajst let.

S Sašem sva se pobliže spoznala ob njegovih kandidaturah, najprej v Programski svet RTVS, nato v Svet delavcev RTVS in nazadnje v Svet RTVS. Sašo je vselej kandidiral s podporo Sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija, ob tem pa sem kot predsednik sindikata zanj še dodatno zbiral podpise zaposlenih za njegove kandidature. Tako je bil izvoljen trikrat v Programski svet in dvakrat v Svet delavcev, nazadnje pa še v Svet RTVS, in to z največ glasovi volivcev.

Sindikat pa je v letu 2022 izpeljal tudi postopek nominacije za podelitev Prešernove nagrade za življenjsko delo. Vloga je bila sicer oddana v predpisanem roku, v vložišču RTV-ja, zataknilo pa se je pri zapoznelem pošiljanju na Upravni odbor Prešernovega sklada, tako da je kandidat za prihodnje leto. Žal posthumno.

Priporočilo je na posebnem listu podpisal tudi direktor Radia Slovenija Mirko Štular.

Afera "dezerter", ki je v slovenskem prostoru močno odmevala, naju je še bolj povezala. Sindikat mu je zagotovil vso moralno in pravno pomoč, kar mu je nekoliko olajšalo bolečino in pripomoglo, da je nadaljeval ustvarjanje njegove in naše nepozabne satirične oddaje Radio Ga Ga.

Ko se je začel postopek za oblikovanje nove štiričlanske uprave RTV-ja, me je večkrat vprašal, ali bi bilo modro, da kandidira za člana uprave za funkcijo delavskega direktorja. Moj odgovor je bil: "Moraš kandidirati, pa če bi bil po izvolitvi le štirinajst dni na tem položaju. Samo da dokažeš, kdo si. Pripravljen sem zbrati podpise predlagateljev in urediti vse potrebno za vložitev kandidature."

Nekaj dni pred koncem razpisnega roka pa me je poklical in dejal, da ne bo kandidiral, saj naj bi nanj pritiskali nekateri člani Sveta delavcev in Sveta RTV iz vrst zaposlenih, z očitki, da se ne spozna na finance in zakonodajo. Večkrat je bil jezen, ko mu nekdanji predsednik programskega sveta, z novim mandatom pa tudi predsednik Sveta RTV nista dovolila dokončati njegove razprave o programsko-produkcijskem načrtu in spremembah programske sheme.

Pred razglasitvijo epidemije me je v četrtek poklical po telefonu in mi z resnim glasom dejal: "Pero, jutri v oddaji igraš ministra za zdravje Tomaža Gantarja. Petnajst minut čez deseto te pokliče Andreja; imel boš vklop. Bodi pripravljen tako, da igraš žrtev ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleksandre Pivec, igrala jo bo Valentina Plaskan. Ne smeš se braniti preostro, si žrtev, ki te bo nenehno napadala." Bil sem nemalo presenečen in sem najprej oporekal, saj s tovrstnimi nastopi nisem imel kaj dosti izkušenj, čeprav sem bil v sedemdesetih letih devet sezon plesalec in solopevec pri Akademski folklorni skupini France Marolt in FS-ju Tine Rožanc.

Sašo mi je pojasnil, da sta s Srečkom Katono, tonskim mojstrom, kar nekaj časa iskala glasovno podobnost z ministrom za zdravje. In moj glas naj bi mu bil najbolj podoben. Tako sem bil dvakrat na vklopu, štirikrat pa v radijskem studiu. Ko sem prišel prvikrat v studio, sem bil oblečen v zdravniško haljo z napisom na zgornjem žepu dr. Gantar, na glavi sem nosil kirurško čepico, za vratom pa mi je visel stetoskop – vse mi je posodila hčerka, zdravnica specialistka dermatologije – , v eni roki pa sem držal miniventilator in v drugi elektronski termometer. Takrat je ravno izbruhnila afera z respiratorji in v miniventilatorju je bilo nekaj simbolike.

V eno od oddaj sem pripeljal tudi harfistko Sofijo Ristič, članico Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, prvošolca recitatorja poezije Nika Grafenauerja, in v zadnjo oddajo dva mlada glasbenika, vokalistko Urško Forštnarič, z umetniškim imenom Edina, in spremljevalca bas kitarista. Zapela sta eno prvih popevk, Ko boš prišla na Bled. Daljnega leta 1962 jo je na Bledu zapela edinstvena pevka tedanjega časa Jelka Cvetežar.

Prvi del oddaje je bil satira na izbor slovenske popevke in na vse, kar se ob tem glasbenem dogodku odvija.

Sašo je bil navdušen nad izvedbo in priredbo pesmi in vokalom pevke Urške.

Povabilo glasbenikoma pa se je zgodilo nekoliko nenavadno:
V večernih urah se pogosto sprehodim po nabrežju Ljubljanice, kjer potekajo različni kulturni dogodki: od nastopov glasbenih skupinic, artistov, godb na pihala do "zloglasne" Odprte kuhne.

Pred Čevljarskim mostom, bil je torek, pa je mojo pozornost posebej pritegnila pevka, ki je s svojim glasom presegala običajno raven drugih nastopajočih. Po nekaj dovršeno zapetih pesmi v slovenščini in angleščini sem med krajšim odmorom pristopil k pevki in jo vprašal, ali bi bila pripravljena zapeti komad ali dva v oddaji Radio Ga Ga. Za trenutek se je zamislila in odgovorila, da je pripravljena, da oddajo kar dobro pozna, saj jo večkrat posluša. Dala mi je vizitko, da jo pokličem, če bi se Sašo strinjal, da nastopi.

Še isti večer sem poklical Saša in ga vprašal, ali bi bila pevka primerna glede na scenarij tokratne oddaje.

Odgovoril mi je, naj počakam do četrtka, ko bo dokončno spisal scenarij. Zvečer je res poklical in orisal, kako jo je vključil v scenarij. Dodal je še: "Pazi, da me ne zaj…, zagotovo naj pride."
In zgodilo se je. Brezhibno, na vrhunski ravni. Sašo je bil tako vesel, da je med avizom pridrvel v režijo in vzkliknil: "Ste slišali to pevko, kako čudovito je zapela, pa še zaigrala je na flavto! Tudi spremljava kitare je bila odlična. Hvala ti, Perči. Ti si džek." Tudi Saševo glasbilo je bila kitara, ki je pogosto "nastopala" v oddajah za spremljavo, kadar je zapel tudi sam.

Sašo je živel za RTV in z RTV-jem. Ko so bili pod vprašajem RTV-prispevek, njegova usoda in s tem povezana namera za politično prilaščanje javne radiotelevizije, je dal pobudo za ustanovitev Zavoda plačnikov RTV-prispevka; za vsak primer, če bi politiki in Državni zbor RS, kot nosilec ustanoviteljskih pravic do RTVS, začeli postopek za spremembo načina financiranja nacionalne javnopravne radiotelevizije. Vprašal me je, kako bi to pravno in organizacijsko izpeljali. Predlagal sem, da se najprej dogovoriva, kdo bi bili ustanovitelji in kako bi se registrirali kot oseba zasebnega prava. Postopek je stekel. Zavod smo ustanovili: Sašo, režiser Iztok Tory, Nejc Krevs, napovedovalec in voditelj oddaj, Tanja Vivoda, odvetnica in Iztok Jurančič, tajnik Sindikata novinarjev Slovenije. Morda bo nekoč aktiven v polni meri.

Sašo me je večkrat spraševal, ali se bojim smrti, še zlasti v času epidemije. Ko se je dal cepiti, je bil nekaj dni povsem brez moči. Odgovoril sem mu, da o smrti niti ne razmišljam, da gre pravzaprav za naravni pojav, da pa bi si želel hitre smrti, in ne umiranja na obroke. Sašo je preminil hipoma.

V zakladnico slovenske kulturne dediščine pa je dal še neizmerljive stvaritve, avtorsko domiselne in neponovljive.