Reforma bo po mnenju vladne koalicije premierja Mattea Renzija, ki jo je pripravila, posodobila italijanske politične sisteme; za opozicijo, ki je v neusmiljeni obstrukciji k osnutku vložila več kot 82 milijonov računalniško generiranih popravkov in dopolnil, pa pomeni napad na demokracijo.

Senatorji so si sami podpisali smrtno obsodbo: Italija ne bo več dvodomna parlamentarna demokracija, ki je nastala na ruševinah fašistične diktature in v kateri sta si senat in poslanska zbornica popolnoma enakovredna.

V novem senatu, če bo reforma prestala še nekaj parlamentarnih glasovanj in potrjevalni referendum, bo le 100 namesto sedanjih 315 senatorjev; ne bodo jih volili na splošnih volitvah, ampak jih bodo izbrali iz vrst deželnih svetnikov in županov, pet jih bo imenoval predsednik države.

Za nove senatorje bo senat le nekakšna popoldanska zaposlitev, za katero ne bodo plačani, bodo pa imeli parlamentarno imuniteto. To pomeni, da jih ne bo mogoče aretirati, jim prisluškovati ali jih sodno preiskovati, ne da bi to prej odobril parlament. Novi senat bo imel odločilno besedo le pri ustavnih zakonih, o drugih bo lahko le izrekel mnenje, za katerega pa ni nujno, da ga bo poslanska zbornica tudi upoštevala. In ne bo več mogel glasovati o zaupnici vladi.

Levosredinska Demokratska stranka pod vodstvom premierja Renzija trdi, da bo reforma posodobila okostenele italijanske politične strukture in odpravila dolge zakonodajne postopke, tako imenovani parlamentarni ping-pong, ko sta si senat in poslanska zbornica lahko v nedogled podajala zakonske predloge. Po letu 1992, ko so v Italiji ob ogorčenju zaradi korupcijskih škandalov uvedli več sprememb volilnega in političnega sistema, se je namreč pogosto zgodilo, da so imele zmagovite koalicije v enem ali drugem domu parlamenta le šibko večino, zaradi česar so vlade ves čas visele na nitki, za trdno vladanje pa ni bilo nobene možnosti.

Opozicija je po drugi strani prepričana, da ukrep – skupaj z volilno reformo, ki je v pripravi –, Italijo spreminja v diktaturo, saj po mnenju kritikov prinaša koncentracijo moči v rokah premierja in preveliko oblast skorumpirane politične kaste.

In tu je treba kolo časa zavrteti nazaj. Drži, da šibkost italijanskega političnega sistema izvira tudi iz številnih pomanjkljivostih v ustavi, a zakaj? Italijanska ustava je nastajala po dvajsetletju fašistične diktature in drugi svetovni vojni. In prav spomin na diktaturo je člane ustavodajne skupščine napeljal k temu, da so v ustavi vladi in premierju nastavili številne uzde, pri tem pa pozabili, da je prav šibka izvršna oblast leta 1922 prispevala k Mussolinijevemu vzponu na čelo vlade. Preteklost fašističnega režima je prispevala k uveljavitvi sistema, v katerem sta bili moč predsednika države in predsednika vlade omejeni, vpeljan pa je bil čisti proporcionalni sistem, ki naj bi preprečil možnost, da bi katera koli od strank dobila preveliko moč. Vsakršen vladni ukrep je bil na milost in nemilost prepuščen parlamentarnemu ritmu, počasnemu kolesju parlamentarnih postopkov, v katerega lahko palico vtakne vsak, ki ima le nekaj parlamentarne moči.

40–letni premier Matteo Renzi je na reformo vezal velik del svojega političnega kapitala; nekdanji skavt, za katerega kritiki pravijo, da več časa porabi na spletnih omrežjih Twitter in Facebook kot pa ob vladnih dokumentih, trdi, da bo Italijo obrnil kot nogavico. Kdor ne sledi njegovim udarnim spletnim razglasom, je po njegovih besedah malodušna zguba, ki jo je povozil čas.

Gibanje petih zvezd, levičarska Levica in svoboda in Severna liga so pred glasovanjem zapustili dvorano, prav tako senatorji stranke Naprej, Italija nekdanjega premierja Berlusconija, čeprav so nekateri med njimi ostali v dvorani in reformo podprli.

Kljub temu in kljub dejstvu, da ima vladna koalicija v senatu le deset glasov večine, je reforma dobila potrebno podporo. Največjo nevarnost premierjevim načrtom je predstavljalo tako imenovano levo krilo v njegovi lastni Demokratski stranki, a ga je mojstrsko nevtraliziral. Najprej z grožnjo, da bo, če reforma pade, padla tudi vlada, na volitvah pa disidentov ne bo kandidiral, nato pa z minimalno koncesijo: k osnutku so pripisali možnost, da volilci na deželnih volitvah odločijo, kateri od deželnih svetnikov naj bo tudi senator.

A najdebelejši rešilni pas je premierju vrgel nekdanji tesni sodelavec Silvia Berlusconija in nekdanji član organizacijskega triumvirata stranke Naprej, Italija Denis Verdini. Verdini je po rodu iz Firenc, prav tako kot premier Renzi. Bil je bil med največjimi zagovorniki dogovora o sodelovanju pri reformah, ki sta ga pred letom dni sklenila Berlusconi in Renzi, a ga je Berlusconi razdrl, potem ko se Renzi januarja letos ni posvetoval z njim o izbiri Sergia Mattarelle za novega predsednika države. Verdini je julija zapustil Berlusconijeve vrste, glasovi njegovih senatorjev pa so se ob reformi pridružili Demokratski stranki.

Naprej, Italija, ki je nekdaj lahko računala na četrtino glasov volivcev, jih ima po zadnjih javnomnenjskih raziskavah le še 11 odstotkov, manj kot Severna liga. 79-letni Berlusconi, ki je bil po pravnomočni obsodbi zaradi davčne utaje izključen iz parlamenta, se po lanskih evropskih volitvah, ko je še vodil predvolilno kampanjo svoje stranke, komaj še udeležuje političnih dejavnosti.

In danes se v italijanskem medijskem prostoru le redkokdo spomni, da je bilo vsakič, ko je katera izmed njegovih vlad poskusila uveljaviti zgolj približek ukrepov, ki jih zdaj pod streho spravlja Renzi, pol Italije na ulicah.