Še štiri mesece ima vlada na voljo, da pripravi zakonsko podlago za izplačilo starih deviznih vlog dveh nedelujočih bank - LB Zagreb in LB Sarajevo. Od lanskega poletja, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu razsodilo v prid varčevalcem, slovenski politiki in uradniki ponavljajo eno in isto sporočilo: sodba je neutemeljena in nepravična, vendar jo bo Slovenija spoštovala. V tej mantri je tudi edino pomembno sporočilo, ki mu ni mogoče oporekati: sodbe je treba spoštovati. Nad vsem drugim pa se dviga velikanski vprašaj.

Malo je podatkov, malo pojasnil. Niti o globini bančne luknje, ki jo je izdolbel sodni poraz. Špekulacije naj bi bile neodgovorne do davkoplačevalcev, so minuli teden povedali pristojni. Kot da bo manj bolelo, če se bo udar na naše denarnice zgodil malo pozneje. Le eno številko so za zdaj pripravljeni razkriti pristojni, to je ocena stanja vseh deviznih vlog LB Zagreb in LB Sarajevo ob razpadu Jugoslavije. Bilo naj bi jih za 257 milijonov evrov. Pri tem pa ni jasno, koliko varčevalcev bi lahko zahtevalo denar in koliko jih je morda že prišlo do prihrankov; tu in tam je bil namreč kdo tudi izplačan, v BiH za postopke privatizacije in za humanitarne namene, na Hrvaškem pa v glavnem prek sodišč, a tudi zvez in poznanstev, kot denimo nekdanji politik Slaven Letica. Velika neznanka so obresti; po laičnih izračunih bi bil ob pričakovani obrestni meri slovenski proračun lahko ob 900 milijonov evrov. Prej več. Najmanj dva stotaka na prebivalca, torej.

Kdo bo plačal, se ve. Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo je utrpela verodostojnost države, pa niti približno. Padli so vsi argumenti, zrušil se je celoten sistem, na katerem je Slovenija dolga leta doma, v odnosih s Hrvaško in EU gradila podobo države, ki s hrvaškimi in bosanskimi varčevalci nima nič. Da je njihov bes sicer upravičen, da pa je tarča napačna in naj zahteve usmerijo na lastno državo. Da denar ni končal v slovenskih trezorjih, ampak v jugoslovanskem finančnem breznu, še bolj verjetno na jugoslovanskih vojnih žariščih. Da je Slovenija pravilno, pravično in brez razlikovanj izplačala stare devizne vloge za vse banke na svojem ozemlju, medtem ko ji bremena bank v drugih državah ni treba prevzeti. Da je Slovenija po nekdanji državi prevzela svoj del jamstev za vloge in da je problem v drugih naslednicah, ki tega niso storile po enakem načelu. In tako naprej.

»To je bil navaden rop,« je pred leti izjavil tedanji hrvaški predsednik Stipe Mesić. In z enim stavkom opravil z zadevo, ki so ji politiki in diplomati posvečali neskončne seje in depeše, pravniki in ekonomisti neštete analize in disertacije, novinarji pa morje prvih minut in naslovnic. Kje je končal denar hrvaških varčevalcev LB Zagreb in kdo naj ta denar izplača? Na Hrvaškem z odgovorom na obe vprašanji nikoli niso imeli nobenih težav. Obakrat so s prstom kazali na Slovenijo, kot na majhno državo velike lakomnosti. Zdaj imajo za takšne trditve oporo v sodbi iz Strasbourga. Grenka pilula za vse, ki so v minulih 24 letih sestavljali dolgi niz očitno napačnih odločitev. Nekoč bo treba odgovoriti na vprašanje, kdo je politično odgovoren za takšen razplet ene najbolj mučnih postjugoslovanskih zgodb. So se sodniki zmotili? So bili zavedeni? Je bila obramba preslabotna? Se ni dalo prepričati prepričanih? Zarota? Nič ne pomaga. Sodba je dokončna.

Zdaj je čas za plačilo in še vsaj nekaj konkretnih pojasnil: prvič, kolikšen del te obveznosti je vsaj teoretično mogoče pokriti z izterjavo dolgov na drugi strani, če sploh, drugič, ali obstaja kakšno zagotovilo, da se bo z izpolnitvijo te sodbe poglavje stare Ljubljanske banke zaprlo, ali pa bo to zgolj prva etapa, po kateri se bo odprla nova sezona lova na slovenski denar, in tretjič, ali sploh še lahko govorimo o sukcesiji ali pa je nasledstvenega procesa za rajnko Jugoslavijo nepreklicno konec. V dobrem in slabem.