Praga, november 1989
Varljivo leto 68 se je naposled obrnilo na glavo in rodila se je žametna revolucija. Toda takrat o tem nisem imel pojma. Kot radijski poročevalec sem bil na Češkoslovaško poslan, da bi spremljal "prelomni" partijski kongres. Izpadel sem amater. Ljudi sem spraševal za pot na kongres, oni pa so bežali od mene. Naposled sem jih našel, te apartičike. Temačnih obrazov so ždeli v kleti velike betonske zgradbe. Iz kleti so prilezli na oblast, v klet so se povrnili. Gori na Vaclavskih namestih pa so jim ljudje pozvanjali s šopi ključev. Odzvonilo jim je, tem mojstrom za vse letne čase, razen za pomlad. Zmagala sta Vaclav Havel in njegova Listina 77. Pravijo, da Čehi in Slovaki ne znajo dobro prijeti za orožje, imajo pa dobrega vojaka Švejka. In ljudje, ki jih je na oblast naplavila "bratska pomoč", so morali oditi.

Bukarešta, december 1989
Spomnim se sivine Temišvara in sivih uniform policistov, ki so me aretirali. Siva je bila tudi Bukarešta in sivi ljudje na ulicah. Drugačne barve je le kri, ki je živo curljala iz prestreljene glave nesrečnika. Zadela ga je krogla, a nihče ni vedel, kdo je streljal, od kod in zakaj. Ljudje so begali, kričali, padali, se pobirali, spet tekli in se skrivali. Tako sem videl romunski prevrat. Kot strašanski kaos in sivino.

Iskal sem Adriana. Nanj sem naletel v preddverju hotela Intercontinental, le nekaj trenutkov po tem, ko me je znanec že skoraj prepričal, da ga je aretirala Securitate. Adrian je bil novinar, pisatelj, poliglot; človek prihodnosti, živel pa je v državi, ki jo je ubila preteklost. Naslednji dan – bilo je na sveti večer pred katoliškim božičem – so zajeli padlega diktatorja Ceausescuja in njegovo ženo Eleno. Po kratkem postopku so jima sodili, ju postavili pred zid in ustrelili.

V naslednjih dneh sva z Adrianom večkrat obiskala romunsko državno televizijo in dogodke poimenovala "tekaška" revolucija. Kdor je prej pritekel v TV-studio in ostreje kritiziral Ceausescuja, višje se je potem povzpel na lestvici nove romunske oblasti.
Nekaj let pozneje me Adrian v pismu iz Kanade, kamor je emigriral, vprašal, ali se še spomnim tistih "tekačev". Zaupal mi je, da so bili to conducatorjevi podložniki, ki so mu dolga leta zvesto služili. "Oprosti, Matej, da ti nisem takoj jasno povedal. Preveč sem bil srečen, ko smo se znebili pošasti."

Še en utrinek iz romunske 'revolucije'. Ko sem prišel v Bukarešto, je s pročelja vladne zgradbe v mrzlo sivino kričal napis: Vseeno je, ali prezebaš, ali umreš od lakote, ali te ubijejo. Potem ga je nekdo polil z umazano tekočino in čezenj zapisal: Božič brez svinje. Adrian me je takrat opozoril, da svinja lahko pomeni diktatorja ali pa hrano. Romuni so se pogosto zatekali k dvoumju, če so hoteli preživeti.

Beograd, jesen, zima 1996/97
Romunski Ceausescu je deloval precej groteskno v primerjavi s srbskim Miloševićem. Ta je šele izmojstril kljubovanje "nebeške" Srbije preostalemu svetu. In prav Miloševićeva era, ki sem jo kot dopisnik RTV iz Beograda štiri leta čutil na lastni koži, me v največ pogledih spominja na sodobno Slovenijo.

Njegova oblast se je prvič resno zamajala novembra 96, ko je izgubil na lokalnih volitvah. Nevajen porazov je opoziciji preprosto ukradel glasove in s tem sprožil nezaslišan revolt. Narod je vstal in štiri mesece korakal po Beogradu in drugih mestih od Subotice do Leskovca. Včasih jih je bilo več deset tisoč, pa sto tisoč, več sto tisoč, menda celo milijon. Na čelu beograjske povorke so bili četnik Drašković, državljanka Pešićeva in Đinđić, ki je bil takrat še zaveznik barbarske klike na Palah. Takšna opozicijska druščina ni vlivala upanja, da bi lahko prevzela oblast. Milošević se je za več tednov potuhnil v hišo na Dedinju, tako da so protesti pred temno predsedniško palačo v središču mesta še najbolj spominjali na turoben ples zombijev. Toda februarja 97 se je skrivalnic naveličal in s posebnim dekretom opoziciji "podaril" lokalno oblast. Storilec v avtoritarni Srbiji je s tem posredno priznal, da je volilne glasove pač "izgubil", referendumski podpisi v Sloveniji pa takšnega priznanja niso dočakali. Srbski vožd si je takrat politično življenje podaljšal še za štiri leta in iznašel učinkovit slogan: tuja roka ne bo vladala v Srbiji, kar prevedeno v sodobni jezik lahko pomeni evropsko trojko, s katero straši slovenski premier.

Washington, 2001-2004
V ZDA sem skoraj začel verjeti, da tamkajšnje demonstracije učinkujejo. Toda julija 2001 so na zelenici pred kongresom pripravili zborovanje za strožji nadzor nad strelnim orožjem. Million mom march, pohod milijona mater se je imenoval. Poslušal sem mlado mamico, ki je strta od žalosti pripovedovala, da je njen šestletni sin med igranjem s pištolo ustrelil mlajšo sestrico. Obupana je rotila, da ni dovolj le uvedba varnostnih ključavnic, ampak je treba prepovedati prosto prodajo vsega orožja. Nič ni zaleglo, celo varnostne ključavnice so ponekod opustili, češ da onemogočajo hitro obrambo pred vlomilci. Tudi grozoviti petkov pokol prvošolčkov v šoli v Connecticutu je tako zgolj stranska škoda ameriške ustavne pravice, svobode in tradicije.

Niso pa ameriške žene in matere vedno zaman protestirale. Septembra 2003 jih je kvišku pognal predsednik Bush, ki je namignil na možnost ukinitve pravice do splava. Nikoli prej pred Belo hišo nisem videl toliko ljudi in nikoli duhovitejšega transparenta kot tistega, ki ga je nosila mladenka iz Millwakeeja. Pisalo je: Bush, get out of my bush, Bush izgini iz mojega grmička. Manifestacija svobodnega duha ameriških žensk, ki si niso dovolile vzeti izborjene pravice, je na tisto sončno washingtonsko nedeljo delovala kot zdravilo na ranjeno dušo po neuspelih demonstracijah proti vojni v Iraku.

Maja istega leta je Steven, s katerim sva se našla med protesti na južni trati pred Belo hišo, poskušal obračunati z vietnamskim veteranom, ki je histerično vpil na množico.
"Poberi se, cepec," mu je navrgel. Toda veteran ga je v tistem hipu močno prijel za ovratnik in nahrulil: "Poslušaj, drekač, a ne veš, da so nas zaje****. Naučili so se lekcije iz Vietnama. Fante v Afganistan in Irak pošiljajo za plačilo, nihče pa ne bere drobnega tiska na pogodbah. In koga bi ti reševal, a?"

George Bush, Dick Chenney, Donald Rumsfled in drugi so medtem s pravcato budistično spokojnostjo opazovali milijone protivojnih demonstrantov, ki so se zbirali v večjih ameriških mestih.

Toda prvič se jim je resno zalomilo že aprila 2004, ko so Ameriko in svet šokirali posnetki, ki pričajo, da ameriški vojaki v bagdadskem zaporu Abu Graib mučijo, ponižujejo in zlorabljajo iraške ujetnike. Naduti in cinični obrambni minister Rumsfeld je nato na zaslišanju v Kongresu priznal, da je vse to posledica tega, da imajo ameriški vojaki pri sebi fotoaparate, nato pa fotografije pošiljajo naokoli.