Pravkar sem prebrala še enega izmed nešteto zapisov na temo mladih, ki "proaktivno" ustanavljajo podjetja, patentirajo izume ali so tehnološki wunderkindi, po katerih bi se morali zgledovati vsi brezposelni (mladi) v Sloveniji*, saj si "prihodnost gradijo sami".
A zdi se, da vsi prispevki na to temo, ki so jih domači mediji zadnje čase polni, pozabljajo na to, da biti izumitelj ali računalniški genij ni nekaj, kar bi bilo dano vsakomur. Pravzaprav je nekaj, kar je dano le redkim, izjemnim posameznikom, ki izstopajo iz povprečja.

Tako kot so iz povprečja izstopali pred časom velike (zaposlitvene) krize, a se jih takrat ni predstavljalo kot "normo", nekaj, k čemur bi morali težiti vsi.
Poleg talenta, omejenega na peščico, tudi nimajo vsi mladi primerne izobrazbe ali ozadja, ki bi jim dalo možnost, da bi jo dosegli.
Gre za prelaganje krivde. Prelaganje krivde s pleč tistih, ki bi morali graditi prihodnost mladih, na ramena žrtev - mladih. Gre tudi za (niti ne) prefinjeno ustvarjanje občutka krivde pri tistih, ki niso izumili ničesar in sredi 20. nimajo lastnega podjetja, ki osvaja kak daljnovzhodni trg. Niso študirali na elitni univerzi v tujini in niso razvili svoje mobilne aplikacije. Niso prestopili praga podjetniškega inkubatorja.
Vsi jih poznamo. Opis ustreza tako rekoč vsem, ki jih poznamo. Je biti povprečen res tako sramotno? In ali to, da ne obvladaš "mreženja" in ne veš, kaj je crowdfunding, avtomatično pomeni, da si apatičen? Da si ne zaslužiš dostojnega življenja?
*Avgusta je bilo število vseh brezposelnih mladih v Sloveniji 26.701, večina izmed njih je starih med 25 in 29 let.