Omogočajo nam lagodnejše življenje, saj se nam s problemom ni treba ukvarjati, temveč zgolj poiščemo ali izberemo ustrezen recept in že imamo rešitev: en kilogram moke, ščepec soli, kvas … Ni čudno, da si želimo recept za rešitev vsakega problema. Recept za hitro in učinkovito hujšanje v zgolj štirinajstih dneh, hitro in enostavno do sanjskega zaslužka, znanje tujega jezika v zgolj enem tednu. In vedno se najde kup naivnežev, ki verjamejo v čudežni recept: krema proti celulitu bo tokrat res delovala, saj je preizkušena na kar sto zadovoljnih uporabnikih.

Zato še posebej ni čudno, da želimo recept tudi za uspešno vzgojo otrok, saj je ravno vzgoja izjemno zahtevna dejavnost. Velik problem. Neke vrste recepte so številni misleci ponujali od nekdaj. Aristotel, Platon, Kant, Locke, Rousseau, Komensky idr. so ponujali načela uspešne vzgoje: od popolne "nevzgoje" do vsiljevanja vzgojnih načel tudi s tepežem in vsem vmes.

Danes še bolj kot kdaj koli želimo čudežni recept, kako vzgojiti srečne in uspešne otroke.
Še ne tako dolgo nazaj so starši verjeli, da bodo to otrokom omogočili z dobro izobrazbo. "Boš že videl, ko boš šel v šolo, tam te bojo naučili reda, tam ne bo več igranja, samo še resno delo," so jih strašili in učiteljice smo jih milo prosile, naj tega ne počnejo, saj smo že prvi šolski dan zrle v petindvajset parov preplašenih oči, v katerih smo šele čez nekaj časa spet prižgale iskrice radovednosti in sproščenosti. In ja, v šoli smo se tudi igrali!

Danes prihajajo otroci z iskricami v očeh, željni znanja, učenja, radovedni in igrivi. Pa jim iskrice postopno ugašajo. Dnevno servirane floskule "preveč je snovi", "pretežko je", "premalo je igre" otrokom niso motivacija. In tako res hitro postane vse pretežko, otroci pa brez volje, preobremenjeni. In ja, še vedno se tudi igramo! Splošno negativno prepričanje pa stopnjujejo tudi razna šolofobna dejanja, ki se kot blisk širijo naokrog: mladostni rapar, Prince, s protišolskim videospotom, gimnazijski maturant z esejem v dnevnem časopisju o nesmiselnosti splošne izobrazbe, starši s peticijami in anonimnimi prijavami na inšpektorat, celotna družba, ki pozna številne recepte in jih dnevno servira učiteljem: to bi moralo biti obvezno branje za vse učitelje, to oz. tako bi morali poučevati v vseh šolah. Kljub vsemu se še vedno pojavijo konkretni vzgojni problemi, takrat pa starši pričakujejo od učiteljev natančen recept. Ker dobijo le nabor različnih možnosti, brez garancije, da bo katera od njih sploh delovala, se dvom v učiteljevo usposobljenost nezadržno širi.

Žal ljudje ne delujemo po receptih. Kar je pravzaprav čudovito, saj iz tega izhaja bogastvo različnosti. Vzgoja je tako "problem", ki nima recepta za razrešitev, s tem "problemom" se je treba ukvarjati. Pravzaprav je vzgoja trdo delo, ki zahteva aktivno soudeležbo vseh deležnikov, ti se lahko dopolnjujejo, lahko pa le razdvajajo. Šola je tako idealen prostor za pridobivanje izkušenj, ki pripomorejo k spoprijemanju s težavami, med katerimi bi izpostavila le nekatere, za moje pojme res pomembne, tako rekoč življenjske izkušnje, te pa omogoči vsaka vzgojno-izobraževalna inštitucija.

Najprej je to izkušnja reševanja problemov, od najmanjših (ne najdem radirke, pozabil sem copate) do res velikih (npr. medvrstniško nasilje). Otrok, ki mu vse probleme rešujejo odrasli, bo postal nekompetenten odrasli. Ni verjetno, da bi se kasneje sam spopadal s problemi, če se kot otrok ni znašel brez radirke. In učitelji smo tisti, ki znamo presoditi, kje in kdaj v razredu je potrebno vmešavanje …

Naslednja izkušnja je izkušnja napora. Brez muje se še čevelj ne obuje, še vedno drži. Otrok, ki mu ni treba pisati domače naloge, ker je pretežka ali brezvezna, otrok, kateremu starši naredijo plakat, mu rešijo matematični problem, ga oblečejo in pospravljajo za njim, bo zrasel v lenuha, ki mu bo vse težko, nemogoče.

In ne nazadnje je tu izkušnja odrekanja. Se je pač treba za nekaj časa odreči igri, če naloga še ni napisana, če snov ni naučena, če je kosilo na mizi … Otroci, ki jim je odrekanje tuje, so vedno nesrečni, saj objokujejo tisto, česar nimajo, in ne najdejo smisla v tistem, kar imajo. Večni neuspeh, nezadovoljstvo.

Ja, učitelji vemo. Smo tisti, ki nam je res mar, tudi za tuje otroke. Škoda, ker nam večina ne verjame, škoda, ker moramo vedno znova dokazovati, da nam je resnično mar. Škoda, ker nas ne onemogočajo le predpisi, temveč tudi nekateri nezadovoljni posamezniki. A nam je še vedno mar …

Zadnje čase je aktualen recept "uporaba zdrave pameti". Če bi vedeli, kaj konkretno to je, bi lahko ugotovili, da je šla že davno rakom žvižgat. In tako imamo tisoč in en recept, a nobeden ne deluje. Vsaj ne tako, kot bi si želeli. Šolofobija pa se še naprej širi … kot virus. Moj edini recept tako je, da začnimo novo šolsko leto navdušeno in optimistično. To pa zagotovo deluje.

_{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}