Potem pa je še uro dela ocenil, kot da jo je opravil sam Henry Ford. Ali pa v keramike, če ne prej pa takrat, ko so odšli in so začele na novo položene ploščice v kopalnici odpadati druga za drugo. In smo se nekako sprijaznili s tem, da avto pač rabim in ga sama ne znam popraviti, bom naslednjič poiskala drugega mehanika, ponovno in predvsem bolj natančno nanesti lepilo na ploščico in jo pritisniti ob steno pa tudi ni stvar, ki bi zahtevala ravno doktorat iz področja.
Google nas je z lahkoto prepričal, da ve vse – od popravila avtomobila do razvoja cepiva, na Googlu najdeš vse. In kar naenkrat se vsi guglajoči tudi spoznamo na vse, le res čisto nova neznanka ali širina področja nas še prepričata, da prisluhnemo strokovnjakom. V coni neznanega pa iščemo predvsem otipljive in prepričljive resnice, verodostojne informacije.
Na primer: cona neznanega je covid-19, verodostojne informacije nudi NIJZ. Inštitut naj bi združeval največje strokovnjake področja, zato smo upravičeno pričakovali jasne in prepričljive informacije. Ali pa vsaj odkrito priznanje, da (še) ne vedo, ker je tudi za njih to novo in neznano področje, predvidevajo pa ... Ne pa nekih strokovnih priporočil, ki so se spreminjala iz ure v uro: najprej ne maske, ker itak niso ustrezna zaščita, potem da maske, celo obvezno, pa da rokavice in potem ne rokavice, pa 24 novo okuženih je kritično, 85 novo okuženih še ni znak za alarm. 140 umrlih s covidom-19 in ne nujno zaradi covida-19. Na Googlu pa nebroj informacij takšnih in drugačnih strokovnjakov in drugih mnenj, vsak s svojo in večinoma nasprotujočo si resnico, za katero se nikoli niti potrudili niso, da bi jo ovrgli ali ustrezno pojasnili, temveč so dopustili, da so ljudje podvomili. Vrednost stroke oz. strokovne ocene je tako hitro padala. Da ne omenim, da je takšna vzvišena oblika komuniciranja skrajno ponižujoča do vseh, ki jim je namenjena in za katere se pričakuje, da bodo priporočila upoštevali, se po njih ravnali in že zaradi tega zbuja odpor. Kar pa je najhuje: zapovedali so socialno distanco (ne fizične), kar je pravzaprav ena hujših oblik psihičnega nasilja, uveljavili pa so jo z grožnjami. Le zakaj jim nekako ne morem verjeti?
In ko smo ravno pri grožnjah: na policiji so strokovno ocenili potencialno nevarnost, da alternativna proslava ob dnevu državnosti zahteva kilometre ograj in ekstremno povečano število popolnoma opremljenih policistov, ne glede na to, da so kontinuirani protesti že več tednov prej potekali mirno in brez izgredov. Neprimerno razkazovanje moči je celo ponižujoče do vseh, ki si nikoli in nikjer ne želimo ograj in jih tudi ne potrebujemo. Zato se ob takih "strokovnih ocenah" vsi le nasmihamo in jim želimo, da bi si prizanesli z blamažo. Vrednost stroke oz. strokovne ocene spet pada.
In da nastavim zrcalo še sebi oz. učiteljem, ki nismo v dokazovanju svoje strokovnosti nič bolj prepričljivi. Takoj, ko se najde kdo, ki podvomi v strokovnost naših ravnanj, pristopov, takoj, ko se najde kdo, ki nas kritizira, privlečemo na dan tisto o čevljih in kopitarju ali neposredne izkušnje v razredu in mislimo, da je s tem naša strokovnost potrjena. Malo morgen! S tem smo pravzaprav dokazali le, da nismo dovolj strokovni, če se skrivamo za nekimi floskulami, ne znamo (ali pa nočemo) zainteresirani javnosti pojasniti zakaj in kako. Saj ne rečem, da je vsaka še tako majhna provokacija vredna strokovne razlage, a vendar ... Že tako naše znanje po mnenju večine ne kotira prav visoko, z vsako tako reakcijo si svojo strokovno avtoriteto še sami znižujemo. Učitelji pa imamo še en problem, saj nismo ustrezno zastopani kot strokovnjaki, temveč v našem imenu govorijo tudi taki, ki podučujejo zainteresirano javnost zgolj zaradi svojega položaja in/ali neposrednih izkušenj, ki so jih pridobili ob spremljanju šolanja lastnega otroka. In to v imenu vseh, velikokrat celo v nasprotju s pedagoško stroko, a so zaradi položajne avtoritete slišani.
Žal, vedno znova vsi skupaj pozabljamo: drugim ni treba vedeti, imajo celo pravico ne vedeti. Dolžnost in kompetenca strokovnjaka pa je, da zna zainteresiranim na verodostojen in razumljiv način pojasniti. Časi slepega sledenja ukazom brez pojasnil so že davno minili. V nasprotnem primeru bo pravzaprav sklicevanje na stroko kaj kmalu postalo celo sramotno in zasmehovanja vredno ...
Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje