Prometa ni, ljudi pa tudi skoraj ne in tako lahko brezskrbno hodim. Saj bi rajši šla na Golovec, a tam zadnje čase samotnih poti res ni. Samota pa je idealna za marsikaj. Za poslušanje glasbe. Za opazovanje. Za razmišljanje.

Opazujem okolico. Sprehod po Zaloški ponudi nič kaj lep prizor. Naselje od glavne ceste loči urejena živa meja. Te dni je polna odvrženih zaščitnih rokavic in mask. Kljub številnim košem za smeti, ki ostajajo – kot v posmeh – prazni. Podobna situacija je tudi drugje, ni Zaloška edina nasmetena cesta. In pomislim na vse tiste tihe in večinoma neopazne čistilce naših cest, ki sicer izjemno vestno skrbijo, da tudi neobzirno odvržene smeti končajo na smetišču. Zdajšnji pogled na stanje v živih mejah je zadosten dokaz, da oni še kako štejejo.

Razmišljam o ljudeh. Zagotovo vse priznanje tistim, ki so v prvih "bojnih vrstah" (bedast izraz, vem, saj nismo v vojni): vsemu medicinskemu osebju, članom civilne zaščite, trgovkam, prostovoljcem ... Da ne naštevam. Tistim – neposredno izpostavljenim. A ostaja nebroj ljudi v ozadju, na katere verjetno tudi v tem času malokdo pomisli. Ne pomislimo na čistilke v UKC-ju in bolnišnicah. Na vzdrževalce. Novinarje. Delavce v predelovalni oz. prehranski industriji. Niti ne znam vseh našteti, a tudi zaradi njih še vedno nekako kolikor toliko normalno zmoremo skozi to izkušnjo.

In, seveda, razmišljam tudi o tistih malo bolj ali pa zelo izpostavljenih, o tistih, o katerih se, sploh zadnje čase, veliko govori. To so zagotovo učenci, njihovi starši in učitelji. Področje, ki ga res dobro poznam in obvladam. A vsi smo bili nepripravljeni in neopremljeni vrženi v čisto novo in neznano situacijo in namesto običajnega "šimfanja in jamranja" smo se brez besed in odgovorno lotili dela. Učitelji s pripravo popolnoma drugačnih kot sicer gradiv, učenci s samostojnim in vestnim učenjem, starši z logistično in motivacijsko podporo. Sploh ne najdem besed, s katerimi bi izrazila pohvalo vsem, ki v tem procesu sodelujejo/mo, ki se v teh dneh trudijo/mo za tisti košček normalnosti in vsakdanjosti, da pouk poteka kolikor se le da »normalno« in da otroci niso še bolj prikrajšani, kot zaradi karantene že itak so.

Ja, Zaloška cesta je kar dolga, marsikaj se mi plete po glavi. Redki mimoidoči z maskami na obrazih delujejo kar malce zastrašujoče. Izogibamo se drug drugemu – saj veste, dva metra – in odmikamo poglede. Ne, pogledi niso mrki, bolj opravičujoči. Grem tudi mimo bencinskega servisa. Mojo pozornost vzbudi porsche. Lep avto. Krasen avto. Drag avto. Vanj sede moški z masko na obrazu. Hja, te dni smo res vsi kot cestni razbojniki. In še nekaj smo vsi – v istem čolnu.

Upam, da nam je vsem jasno: ni čoln tisti, ki je pomemben, čoln je nadomestljiv, pomembni smo ljudje. Odtujili smo se, preveč smo hiteli, se pehali za nepomembnimi materialnimi dobrinami. Zdaj smo se bili prisiljeni ustaviti, spet se spoznavamo. Pravijo, da je vsaka situacija za nekaj dobra.

In če vzamemo tale virus kot uk in poduk, se lahko vsi naučimo vsaj ene pomembne lekcije, lahko iz te situacije in iz tega čolna izstopimo kot boljši in bolj povezani ljudje. Kajti resnično štejemo le Ljudje.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}