V zakonu o osnovni šoli je na prvem mestu opredeljeno zagotavljanje kakovostne splošne izobrazbe. Seveda je ciljev več, veliko več, a "učenja za življenje" ne najdemo nikjer. Ali pa posredno kar v vseh, vključno s kakovostno splošno izobrazbo. Razumevanje znanj za življenje je namreč različno od posameznika do posameznika, prevladuje pa mnenje, da so šolska znanja neuporabna. A dejstvo je, da lahko le v širokem spektru najrazličnejših znanj najdeš in prepoznaš svoje interese in zanimanja, pomembne za življenje. Kar se večinoma zgodi šele tam nekje proti koncu srednje šole, do takrat pa sta pomembni splošnost, širina.

In tako v razmišljanju o šoli in življenju nikakor ne morem mimo primerjave med nekoč in danes. Pa nisem noben nostalgik, le zagovornik teze, da ni vse slabo, kar je bilo nekdaj.
Nekoč nas starši niso vozili z ene dejavnosti na drugo, niti niso ob večerih prevzeli vloge nadomestnega učitelja, inštruktorja ali izdelovalca plakatov, pisca domačih nalog, temveč so pustili šoli, da je opravila svoj del, otroci smo opravili svojega, sami pa so poskrbeli za starševski del. In vsi smo za svoj del prevzemali odgovornost. Tako smo, recimo, skupaj hodili po nakupih in približno računali, koliko bo nakup stal, ali bo mogoče ostalo za tako želeni žvečilni gumi ali se mu bo treba odreči. Skupaj smo hodili na banko (in potrpežljivo čakali v vrsti), na SDK plačevat položnice, da smo pozneje to lahko opravili otroci sami. Vsi smo varčevali in skupaj načrtovali, kdaj, kaj in koliko bo kdo dobil. Tako opevano finančno (in ne potrošniško) izobraževanje se je začelo doma. In je delovalo.

Sicer pa je prevladovala delovna vzgoja, otroci smo že od malega imeli vsak svoje domače zadolžitve (poleg šolskih obveznosti), ki so s starostjo naraščale po količini in zahtevnosti. Vzporedno smo si privzgojili tudi spoštovanje do tujega dela. Starši so velikokrat in brez pretiranega razmišljanja rekli ne, danes pa se zdi, da ob tej besedi starši doživljajo večje travme kot otroci, če se sploh kdaj zgodi, da otroku kar koli odrečejo. A življenje pač ni le nenehno veselje, čofotanje po blatu, tekanje po gozdu, življenje so tudi odrekanja in razočaranja, trdo delo.

Včasih smo se v šoli učili šolske stvari, starši so nas učili življenjske stvari, v t. i. enajsti šoli pod mostom pa smo preizkušali meje, si izborili vlogo oz. položaj v družbi, popuščali ali uveljavljali svojo voljo, usvajali spretnosti, ki se lahko osvojijo le v otroški druščini; moderno bi to poimenovali medvrstniško učenje. Vsak je opravil svoj del in nihče ni prelagal svojih obveznosti na drugega, niti jih ni nihče samovoljno prevzemal. Danes dnevno slišimo pozive k ukinitvi oz. bojkotu domačih nalog, ker se starši res ne bodo ukvarjali še s tem. In res ne vem, zakaj bi se! Ta del so čisto samovoljno prevzeli in si ne le nakopali dodatnega dela, temveč tudi otroke naredili odvisne, nesamostojne. "Mami mi ni dala zvezka v torbo, mami mi ni povedala, mami mi ni pripravila ..." so pa izgovori, ki jih v šoli poslušamo vsak dan. Tam nam otroci prepogosto spijejo zadnjo kapljico energije, ko jih skušamo motivirati za šolsko delo, saj so se oni prišli pogovarjat, igrat, družit, se zabavat – delat torej vse tisto, za kar so prikrajšani zaradi preobilice prostočasnih dejavnosti (kakšen bedast izraz – "prostočasnih" – kajne?) in ur, ko se prilepljeni na zaslone učijo le pobega v virtualno. Snov bo pa tako in tako potem mami razložila, vaje bodo naredili doma. Včasih celo starši izjavijo, da res ni treba, da njihov otrok kar koli naredi v šoli, bodo že potem doma nadoknadili. V šoli naj se ima le lepo.

Seveda to ne velja za vse in vsakogar, velikokrat pa vendarle. Določenih življenjskih znanj ne more naučiti šola, lahko jih omogočijo le starši, in to v tisti prvinski obliki izkustvenega učenja in delovanja z zgledom. Očitek, ki ga vedno pogosteje izrekajo mladi, da niso pripravljeni na življenje, leti pravzaprav nanje: niso samostojni, ne znajo se odločati, niso odgovorni, še z avtobusom ne znajo sami priti iz kraja A v kraj B. In to, recimo, študentje pri 20 letih. Tukaj je zagotovo zatajila domača vzgoja.

Seveda pa v množici nebuloznih predlogov, kaj in kako bi morali poučevati v šoli, in instantrešitvah problemov v kratkem pričakujem tudi predlog za vsaj neobvezni ali celo obvezni izbirni predmet "znanja za življenje". Potem bo pa vse drugače ...