Zaupanje je čudna reč, kar naprej ga imamo polna usta, apeliramo nanj, nihče pa ga resnično ne uveljavlja. Razen ... Švedska zunanja ministrica je izjavila, da zaupajo državljanom, da bodo odgovorni, medtem ko država skorajda ni uvedla protikoronskih omejitev. Očitno je tudi, da fenomen finske šole temelji na zaupanju. Država zaupa učiteljem, saj šolske inšpekcije ni, kurikul je odprt, ne poznam sicer njihovih evidenc delovnega časa, a verjetno ne komplicirajo s tremi stebri in zapisovanjem minut, kot je to uveljavljeno pri nas. Starši zaupajo učiteljem in se v njihovo delo ne vmešavajo. Učitelji in starši zaupajo učencem, da bodo opravili svoje šolske obveznosti, zaupanje in odgovornost gresta z roko v roki. Ocenam pa namenjajo bistveno manj pozornosti kot pri nas, bolj so osredotočeni na to, da se učijo in naučijo, in nič hudega, če gre počasneje, pomembno je, da otroci napredujejo.

Kaj pa pri nas? Zelo očitno je nezaupanje države, saj bistveno več pozornosti namenja kontrolnim mehanizmom kot razvojnim: od nebroja pravilnikov in zakonov prek šolske inšpekcije in preštevilnih evidenc do odpiranja vrat šolskega prostora laični javnosti. Še posebej staršem. S čimer ne bi bilo nič narobe, če ne bi starši podarjene pravice vzeli za dolžnost in tako se, poleg svoje službe, v prostem času ukvarjajo še s šolo: podrobno proučijo vse zakone in pravilnike, pišejo pritožbe, hodijo na (izredne) sestanke, študirajo različna pedagoška načela, jih priredijo na potrebe lastnega otroka in potem vsiljujejo javnemu šolskemu sistemu kot zveličavna, zlivajo svoj srd v neskončnih komentarjih na Facebooku. In seveda to še zdaleč ni dovolj, saj s svojimi otroki cele popoldneve delajo "za šolo". Ne da ne zaupajo učiteljem, ne zaupajo niti svojim otrokom.

Že pred kar nekaj leti je privihral v šolo oče, ki je moral nujno in takoj, kar sredi učnega procesa, govoriti z menoj. Vzrok? ON ni vedel, da ima njegov otrok napovedano ocenjevanje znanja. Bolj ko sem mu razlagala, da res ni pomembno, da on ve, pomembno je, da ve njegov otrok, bolj je vil roke in ponavljal: "Ampak JAZ nisem vedel!" Razumete, o čem pišem? Ja, še vedno o zaupanju.

Zanimivo je, da vsi nekako pričakujemo zaupanje, zelo težko pa ga izkažemo. Ne zaupamo raziskavam, ne zaupamo strokovnjakom ... Mogoče pa je pomemben prvi korak? In sem se odločila, da bo prvi korak moj: zaupala bom učencem in njihovim staršem pri ocenjevanju znanja na daljavo.

Da malce osvetlim ozadje odločitve: ko bo tale virus zatrt v tolikšni meri, da bo omogočil vrnitev v šolske klopi, bodo kar naenkrat pozabljene vse lepe misli in besede in v ospredju bodo spet pravilniki in zakoni. Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju je problematičen že v normalnih razmerah, ko pa bomo učitelji recimo v mesecu dni prisiljeni pridobiti ustrezno oz. predpisano število ocen, bo to "boj, ne boj, mesarsko klanje". In to z nič krivimi otroki! Zato sem se odločila, da zdaj, ko smo še vsi mirni, izvedem pisno ocenjevanje. Na daljavo. Samostojni sestavek po iztočnicah. Da se razumemo: snov je bila predelana, utrjevana in preverjena že pred korono, zato teoretičnih ovir ni bilo. Ravno tako si nisem delala nobenih utvar, vedela sem, da moram pričakovanja prilagoditi tudi miselnosti o "pomembnosti" ocen. A sem se kljub temu odločila, da ga izpeljem.

Priznam, da sem bila na začetku prijetno presenečena, predvsem zaradi odzivov prenekaterih staršev: od takih, ki so mi pripisali nadstandardno reševanje problema ocenjevanja, do takih, ki so odkrito priznavali, da je bil to res velik izziv za njih, ker bi, seveda, resnično radi popravili napake v sestavku. Pričakovano. Kot je bil pričakovan izkupiček. Suma sumarum se vedno pokaže Gaussova oz. normalna porazdelitev. Ja, normalna! Pa ne govorim o ocenah, temveč še vedno in le o zaupanju. Nekaj je bilo takih, ki izdelka svojih otrok niso niti pogledali, velika večina takih, ki so vztrajali, da otrok izdelek še enkrat pregleda in poišče napake ter jih popravi, a se niso vmešavali, nekaj pa takih, ki so poslali popoln izdelek. Sem zaradi te nerealne popolnosti razočarana? Sploh ne. To bi bilo, kot da zaradi drevesa ne vidim gozda ...

Kot verjetno večina učiteljev tudi jaz za vse svoje učence natanko vem, kakšno stopnjo znanja dosegajo, ne glede na ocene. In to vedo tudi učenci, v samovrednotenju znanja, ki ga sistematično gojimo, so izjemno realni. Zato je popolna ocena popolnega izdelka zagotovo pustila grenak priokus. Lekcijo o goljufanju pa so dobili doma, in zelo verjetno je, da bodo naučeno kaj kmalu tudi uporabili doma. Je bilo vredno?

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}