Prihod virusa je bil sicer pričakovan, a je nekaj popolnoma novega, neznanega. Vsaj v takem obsegu. Seveda nas je strah, kot nas je strah vsake neznane stvari. Vsi smo se, namreč, znašli v situaciji, s katero nimamo izkušenj, ki je še nikoli nismo doživeli. Še med osamosvojitveno vojno ne. Mogoče delno ob eksploziji jedrske elektrarne v Černobilu, a takrat je bilo vsak dan bolje in razen zavržene zelenjave z vrtov hujših posledic ni bilo, zdaj pa nekako ne vidimo konca. Še ne. Neviden sovražnik pa je verjetno tudi hujši od vidnega.

A v vsaki situaciji, naj se sliši še tako stereotipno, je tudi nekaj dobrega. Pozitivnega. In zgodilo se je že kar prvi dan pouka na daljavo.

Kot so bile vedno le pomembnejše in odgovornejše odločitve prepuščene šolam, je bila tudi odločitev med različnimi možnostmi časovnice pouka na daljavo prepuščena ravnateljem. Saj si res želimo večjo avtonomijo, a v kriznih situacijah je pomembno, da je "komanda" enaka za vse. Nihče ne potrebuje še dodatne zmede, ki je s tem nastala. In takšno moč ima le ministrstvo (oz. vlada), ki pa se – očitno – ne zaveda pomena poenotenja ali vsaj dajanja vtisa, da ve, kaj dela. Učitelji pa smo že navajeni, da delamo takrat, ko je treba, in ne le takrat, ko dobimo odlok. No, kakor koli: delam v šoli, ki je že prvi teden začela pouk na daljavo. Zato je bil konec tedna prej izjemno intenziven, ni namreč preprosto narediti nečesa, česar še nikoli prej nisi delal. Poleg tega smo si bili učitelji enotni, da je gradiva za pouk na daljavo treba pripraviti tako, da bodo omogočala samostojno delo učencev, ne moremo in niti ni prav, da bi še dodatno obremenili starše.

Ha, dokaj preprosto (pri mojih letih delovne dobe sploh) je zgraditi načrt, kako boš to naredil v razredu, a napisati navodila za učence jasno, nedvoumno (povratna informacija je, žal, omejena, in kar v razredu vprašajo takoj, je zdaj odvisno od elektronske pošte), pa da jih ni preveč, da se ne izgubijo že v branju teh navodil (sploh mlajši) – to je pa svojevrstna spretnost. Priprava na pouk na daljavo zagotovo vzame vsaj trikrat več časa kot priprava na pouk. A vsi se zavedamo resnosti situacije in smo temu primerno odgovorno opravili in še opravljamo svoje delo.
In potem se je zgodilo. Že kar prvi dan. Povratne informacije staršev.

"Spoštovani. Zahvaljujemo se vam za napotke in ob tej priložnosti tudi vsem učiteljem za vse, kar dnevno nudite našim otrokom: prijaznost, sprejemanje, zaupanje, toplino, strogost, meje, spodbudo ..." (naštevanje se kar nadaljuje in nadaljuje)
"Naše učiteljice so nam pripravile odlična učna gradiva. Dodale so tudi izziv za otroke, kar jih je še dodatno motiviralo. Hvaležna do neba."

"Vsa navodila so razumljivo napisana, moj otrok je zelo motiviran za delo. Malo me je skrbelo, ker sama ne obvladam angleščine, a ste dodala tudi slušne posnetke, kar je odlično. Iskrena hvala za ves trud in prijaznost."

"Gradivo za angleščino mi je zelo všeč. Kar težko sem si predstavljala, kako bi to (pouk na daljavo, op. av.) izgledalo, a je super. Hvala."

In še bi lahko pisala odzive. Vsi, brez izjeme, so pozitivni.

Ponovno se je pokazalo tisto, kar že od nekdaj trdim, a je v navadnem vsakdanu prepogosto skrito ali zamegljeno z redkimi negativnimi odstopanji: večinoma imamo res krasne starše in čudovite otroke. Žalostno je le to, da nas je ponovno povezal in zbližal virus. Naj ta vez ostane tudi potem, ko virusa že davno ne bo več. Ostanite zdravi.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}