Neizobraženi ste, zato nepoučeni, kar pomeni, da morate še veliko prebrati, preden boste kaj napisala. Moj fb-profil vam je pri tem lahko v pomoč."

Nisem se mu zahvalila, da je mnenje, do katerega ima vso pravico, delil z mano, niti ga nisem obremenjevala s svojim mnenjem, ki sem ga v tem kontekstu zadržala zase, saj nekaj kulturnih in civilizacijskih vrednot še premorem.

Ne glede na vsebino sem se pa vseeno zamislila, kako drastično zadnje čase našo družbo oblikujejo in usmerjajo mnenja. Ne dejstva, mnenja. Čeprav je mnenje (po SSKJ) nekaj, kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa, dejstvo pa nekaj, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Včasih smo še bolj poenostavili: mnenje je subjektivno, dejstvo pa dokazljivo. A vedno bolj se verjame mnenjem in se ravna po mnenjih. Ne le, da se ravnamo po mnenjih, celo posplošujemo jih. Kar naenkrat posamezen primer oz. nekaj primerov lahkotno posplošujemo na osnovno množico, ki zajema 200.000 otrok in veliko več staršev ali 400 in nekaj šol ter 40.000 učiteljev.

Po drugi strani pa se dejstvom iz raziskav ne verjame oz. se jih ne upošteva, se jim celo odreka relevantnost. Dejstvo: naši otroci so nadpovprečni v bralni pismenosti. Dokazljivo. Drugo dejstvo: naši otroci so nadpovprečni v matematični in naravoslovni pismenosti. Ampak ne, raziskave so "prirejene", narejene so za povprečje, ki ni slika dejanskega stanja, individualni primeri in izkušnje pa so dejansko stanje. Sploh pa ti dosežki ne povedo ničesar, kot ničesar ne povedo rezultati NPZ-jev ali mature. Pah, le kaj bi tisto! Sami podatki, nič uporabnega, nič življenjskega. Tako menijo mnogi. Kot menijo mnogi, da je finska šola oz. njihov šolski sistem skorajda idealen, dejstvo pa je, da se finski otroci spopadajo s podobno nizko motivacijo kot naši.

In tako nam ti posamezni primeri krojijo delovanje družbe. Najde se, recimo, posamezna družina, ki zgolj izkorišča odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami – in že inkluzija ne deluje. Najde se posamezen učitelj, ki ne ocenjuje v skladu s pravilnikom ali pedagoškimi načeli – in že je ocenjevanje krivično in ga je treba ukiniti. Najde se posamezen otrok, ki res potrebuje pomoč doma – in že je treba ukiniti domače naloge. Šola je zanič, učitelji krivični, otroci razvajeni, starši se samo vtikajo.

Res pogosto se delajo posplošitve na podlagi posameznih primerov, učitelj pa ima v razredu 25 ali 27 primerov, a njegovo mnenje vseeno ni relevantno, še posebej ne, če je drugačno. Kljub vsemu pa smo prišli že vsaj do bolj nedoločne rabe: nekatere šole, nekateri učitelji, nekateri starši, nekateri otroci. A tudi učitelji vse preradi izražamo zgolj mnenja: nihče nas ne upošteva, nimamo vpliva na spremembe, nihče nas ne povabi k sodelovanju. Veliko bolj kompetentno bi lahko nastopali z dejstvi.

Žal pa so večinska mnenja takšna, da izražajo negativen odnos, saj nam gre pohvala res težko iz ust. In tako se slepo nasedanje negativnim mnenjem širi: učitelji so zanič, šola se od časov Marije Terezije ni spremenila, starši nimajo pojma, otroci so nevzgojeni, ministri še nikoli niso naredili ničesar dobrega ... Šolofobija na kvadrat.

Morali bi se zavedati, da posploševanje na osnovi mnenj res ni relevantno. Veličina človeka se odraža tudi v sprejemanju različnih mnenj. Četudi se ne strinja z njimi. Žal pa se dogajajo tudi človeka nevredne manipulacije z mnenji. Še posebej, ko jih izreka kakšna "strokovna avtoriteta". In ko takšno mnenje postane prepričanje, se nam lahko slabo piše. O tem je govoril že Goebbels: "Če laž (v našem kontekstu pa mnenje) dovoljkrat ponoviš, postane resnica." In je to tudi empirično dokazal. Psihologija množic deluje, občutek, da imaš kontrolo nad mnenjem drugih pa je – očitno ‒ neprecenljiv.

Zato si velja večkrat na dan ponoviti: samo mnenje je, ni nujno, da se z njim strinjam, še manj pa, da se po njem ravnam. Vsem nam bo tako lepše. Mogoče bomo s takim odnosom videli in doživeli celo kaj lepega, pozitivnega.

A to je samo moje mnenje. Ni treba, da se strinjate z njim.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}