Svojo politično pretkanost je Juncker dokazal tako v domačem Luksemburgu kot na evropskem ali evrskem parketu. Brez nje ne bi mogel dve desetletji voditi države in vrsto let usmerjati evrskih političnih pristopov. A trenutno so njegovi nastopi bolj kot nastopom samozavestnega prekaljenega kockarja podobni kričanju v nebo ob pristajanju letal, kakšnih petdeset metrov od pristajalne steze. Gospod iz države, ki sicer nima morja, je svoj letni nagovor začinil s krilaticami iz pomorskega besednjaka. "Razpre naj jadra Evropa in izkoristi ugoden veter." Res je, tudi v tem primeru je težko z resnim pogledom in brez ciničnega nasmeška poslušati govore evropskih veljakov, ko govorijo ljudem o razmerah v državah ali na celini, na kateri živijo. Še posebej, ker se morajo ali pa bi se morali zavedati, da so razmere zanje, tudi težave, pogosto drugačne od tistih, s katerimi se soočajo.

Še težje se je resno držati potem, ko se vedno znova iste vrstice pojavljajo v tako rekoč vseh medijih, kot da bi dejansko kaj pomenile. Ne gre le za Junckerja. Nagovor o stanju v Evropski uniji je bil namenjen vsem in nikomur. In tako kot se njegovih poudarkov niste zapomnili, tak je tudi bil poudarek. Kup predlogov, idej, ki so v svojem bistvu lahko označene za vizionarske, za federalistične, a tudi utopistične. Kar v tej Komisiji ni nekaj novega. Juncker je tudi tokrat izpostavil nekaj svojih razmišljanj, ki bodo v naslednjih tednih in mesecih postale ali podlaga za nekaj, kar bo le na daleč podobno predlaganemu ali pa le vizije kratkega roka trajanja, saj gospod rad vrže tu in tam kakšno pasjo bombico, a obenem tudi skuša ugoditi vsem. Razen morda madžarskemu premierju Orbanu.

Trenutnemu predsedniku Evropske komisije Junckerju bi težko očitali, da njegovi predlogi ne bi bili dobronamerni in da bi morda celo lahko prinesli napredek za EU, ki bi z večjo enotnostjo nemara res lahko okrepila svoj položaj v svetu. A Juncker namesto analize stanja v Uniji ponuja abstraktne zasilne izhode, na katerih ni videti kljuk. Kot je v navadi pri Evropski komisiji, je poudarjal, kaj vse so pri Komisiji že storili in česar države ne počnejo, pa bi morale, da bi se cedila med in mleko. Nič novega sicer ni, če se politična elita obnaša, kot da bi bilo treba zamenjati ljudstvo, če ne podpre ambicij in vizij ljubljenih vodij. V Bruslju je podobno kot drugje. Ko gre kaj dobro, so vsi zraven v slogu, "saj smo že pred sedmimi leti dejali, da ...". Ko ne gre, so krivi drugi. Ne gre le za Madžarsko ali Poljsko, tudi nizozemski premier Rutte je Junckerju dal vedeti, da bi morali ljudje s prividi obiskati oftalmologa. Kar je sicer neprijazno, a Rutte je vendarle politik, ki mu za petami v hrbet skače populist Wilders, ki z vsakimi volitvami in siceršnjo navzočnostjo "njegovih" tem v javnosti dokazuje svojo politično, razpravno moč. No, to ni izgovor za nesramnost.

Evropska unija je drugačna, kot si jo je in nam jo je naslikal Juncker. A to ne pomeni, da je z Junckerjevo vizijo kaj narobe. Juncker trenutno deluje kot preslišan del sistema, ki se je v zadnjih letih močno upognil pod težo argumentov držav članic. Migrantska kriza je požrla velik del solidarnosti, skupnostnega pristopa, in nič ne kaže, da bo kaj bolje. Slovensko-hrvaški odnosi se ves čas vrtijo okrog istih vprašanj. Še več, okrog istih odgovorov. Tam ni več nič neraziskanega. Tako se evrske države ves čas pogovarjajo in premlevajo iste stvari. Evrski proračun, poenotenja dolga, o neodpisovanju grškega dolga. Dobro, zdaj se tako nič ne premakne, ker je Angela Merkel na kasetni enoti multizvočniške evropske mašinerije pritisnila gumb pod besedo premor. Juncker, ki si je skušal sestaviti politično komisijo, trenutno preprosto ni človek politične moči v EU-ju. Komisarji, morda katerega celo poznate, prav tako to niso.

Opozorim lahko, denimo, na Junckerjev kennedyjanski pristop, v katerem poudarja, da bi morali razmišljati o tem, kaj je boljše za celotno Unijo. Živeti bolje je temeljna človekova želja, gonilo razvoja, razlog za spremembe. Morda bi morali politiki opraviti s krilaticami, na katere sploh več ne dvignemo obrvi, saj smo jih slišali že na lepotnih tekmovanjih pred več desetletji. Vsi smo za mir na svetu, boljše življenje, za pravičnost, dobrososedske odnose, vladavino prava, a vendar brez težave dodajamo besedo ampak ...