Berite in poslušajte Juliana Spaldinga, na primer. Spalding je vplivni britanski kritik in nekdanji kustos in šef pomembnih britanskih umetnostnih institucij. Ja, tisti, ki ga ob odprtju retrospektive Damiena Hirsta v Londonski galeriji Tate niso spustili noter. Malo pred odprtjem je namreč objavil knjigo z naslovom Prodajte Damiena Hirsta, dokler še lahko. Obenem pa Spalding in nekateri drugi kritiki (Hughes, Medved ...) implicitno iščejo ali pričakujejo naslednjo veliko umetniško revolucijo, ki bo stvari postavila na "pravo" mesto.

To se ne bo zgodilo.

Zakaj ne?

Poglejmo, kaj se dogaja v svetu muzike. Pričakovati naslednjo zlato dobo v svetu vizualnih umetnosti je namreč podobno kot pričakovati naslednjo zlato dobo v svetu muzike. V primerjavi z aktualnimi zvezdniki, Lady Gago ali Rihanno, se zdijo Madonna ali Bon Jovi ali Michael Jackson počasni in stari (in mrtvi). Glasbena industrija angažira čedalje mlajše glasbenike in izvajalce, ki so na sceni čedalje krajši čas. Kdaj ste nazadnje videli nov video Britney Spears? Tudi ta je že prestara. Da ni že Lady Gaga tudi out? Aktualne so Nicky Minaj in Rita Ora in kaj vem kdo še.

Revolucija v svetu glasbe bi pomenila, da namesto malo prej naštetih sceno zavzamejo Haas, Pintscher ali Rojko.

Si predstavljate ta hec? To so skladatelji sodobne "resne", "visoke", kompleksne glasbe. Se vam zdi mogoče, da vplivni posamezniki v glasbeni industriji čez noč ugotovijo, da so nategovali ljudi s poflom? In se pokesajo? In rečejo: "Dovolj. Od zdaj naprej bo MTV predvajal samo Parta, Rautavaaro, Muraila ... Lady Gaga, Rihanna in ostale punce naj se pomaknejo v ozadje."
To se ne bo zgodilo.

Potegnimo torej vzporednico: s Hirstom, Koonsom, Murakamijem ali Meesejem se bo dogajalo to, kar se dogaja z Madonno, Jacksonom, Lady Gago ali Snoop Doggom. Čez deset let bodo tudi največji Hirstovi ali Koonsovi zagovorniki spoznali, da je šlo le za pofl. In doživeli bomo vznik nove velike umetnosti, ki jo najavljajo Spalding &Co? Seveda ne. Prihajajo novi in novi mladi in še mlajši "sodobni umetniki". Saj se vpis na umetniške šole povsod po svetu povečuje, ne? In število bienalov sodobne umetnosti prav tako? Entropija bo izjemna. Vsako leto bomo imeli nove lestvice "največjih umetnikov", ki bodo dve leti pozneje pozabljeni. Teorija se bo dokončno spremenila v nepovezano in neobvezno nakladanje. Flash Art bo čez deset let spominjal na londonski Time Out.