Mogoče gre pa za napačno zastavljeno dilemo. Misliti, da se stvari spreminjajo od 'avtentičnih' proti 'zlaganim', je morda ravno tako napačno kot misliti obratno. Ne moremo govoriti o dialektiki 'črnega' in 'belega'. Znotraj črnega ni ničesar, kar bi črnino naredilo kaj drugega. Prav tako je tudi z belim.
Morda stanji torej nista samo dve, morda so osnovna stanja tri, kot so govorili stari Indijci. In ta tri stanja (tri gune!) 'kolobarijo' po 'naravi'.
'Hipokrizijo' lahko opišemo kot stanje miru, ker ni energije. Vmes nastopi revolucija, ki je stanje nemira, ker je energija. 'Avtentični projekt' je stanje miru, ker je energija.
V Narodni galeriji prav zdaj prikazujejo prelom v umetnosti v drugi polovici devetnajstega stoletja. Verjetno se bo marsikomu zdelo čudno, ampak impresionisti z Monetom na čelu so postali znani in priznani šele na stara leta.
Pariz je bil v tistem času točka nič za slikarje in kiparje. 'Akademija' in 'Salon' pa sta bili dve instituciji, ki sta imeli natančna navodila, napotila, definicije, kaj gre 'skozi'. In če te niso razstavili na Salonu, te ni bilo. In impresionistov dolgo ni bilo, saj niso ustrezali navodilom, zapovedim in definicijam. Zapovedano je bilo realistično in naturalistično slikarstvo. Tudi meni ni jasno, kaj so kritiki videli v tisti neskončni vrsti (dolgočasnih) realističnih podob, ampak zdi se vsaj to, da je bil tudi realizem v neki zgodnejši točki 'avtentičen projekt' (Courbet!). Ki se je spremenil v 'hipokrizijo', saj so umetnostno polje napolnili in zapolnili konformisti. Ti so si postali slogovno podobni kot štruce kruha. Impresionisti, takratna avantgarda, so prinesli revolucijo, postali v nadaljevanju 'avtentičen projekt', da bi pozneje spet vse skupaj razvodenelo v 'hipokrizijo'. Druga, tretja generacija impresionistov, med njimi je bila tudi naša četverica, so bili le posnemovalci. Da o številnih amaterjih, ki so impresionizem naredili za svojega, niti ne govorimo.
Tovrstne revolucije so v preteklosti vodili umetniki. Dogajale so se znotraj medija. V zadnjih 50 letih pa revolucijo v umetnosti vodijo teoretiki. Iz pravilnega sklepa, da je (tudi) kon-tekst tisto, kar (močno) določi umetnost, so, ker ne znajo gledati, povlekli usodno napačnega: da kon-tekst umetnost določi v celoti.
PS @Siso: Kako napreduje domači poizkus?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje