Nekdanji direktor banke Sigurdsson že sedi v zaporu, vrhovni sodniki so mu celo dodali še pol leta kazni več. Ja, to je islandski model čiščenja po finančnem zlomu 2008. Ugotavljanje odgovornosti, kazenske in etične, so videli kot ključno za obrambo osnovne higiene naroda. Pri nas tri leta po pokrivanju 5-milijardne luknje in dokapitalizacijah bank ne vemo dovolj, kaj se je zgodilo in kdo je kriv, kakšna je bila vloga politike in regulatorjev.

Tožbe Nove KBM proti več nekdanjim uslužbencem, ki naj bi bili odgovorni za slabe kredite, so že padle, sicer pa sodnih epilogov odmevnih preiskav domnevnega bančnega kriminala in ovadb še ni. Narašča celo dvom, ali je bil minus v bankah sploh izračunan korektno, kar je nedavno podkrepila študija ekonometrika Velimirja Boleta. In po njej smo sanacijo preplačali za 1,5 milijarde evrov.

Napovedi na globalni ravni, da bodo po krizi strožje regulirali in zajezili manipulacije na trgu, filitriranje v davčne oaze, korporativno plenjenje in druge sporne prakse finančnega inženiringa nasploh, so zvenele lepo. A zdaj vroča zgodba Deutsche bank kaže, da se poker v globalnem bančnem kazinu nadaljuje in da v mednarodnih financah bomb, potencialno celo bolj rušilnih od Lehman Brothersa, ni zmanjkalo.

Pri nas smo dobili slabo banko, ki naj bi državljanom vrnila čim več denarja iz nasedlih poslov. A isti teden, ko Islandci dobijo potrditev sodb bankirjem, javno razkriti magnetogrami sej upravnega odbora DUTB razgalijo, kako tam mrtvohladno predlagajo izigravanje zakonov. In to predstavniki države.

To je naš postkrizni signal bankirjem in javnosti? Zakone imamo, a iščimo obvode. Navali narod. Ergo: sanirali smo banke, ne pa tudi bančnih praks in poslovne ter politične kulture. Si mnogi na vrhu pač mislijo, saj smo zapitek za bančni zlom že plačali: z rezi v socialno državo, šolstvo, neinvestiranjem v zdravstvo ... Še ena parafraza Brechta se za naš antikatarzični primer ponuja sama po sebi: kaj je bančna luknja v primerjavi z njeno sanacijo.