Če imate do pravljic vsaj za silo spoštljiv odnos, že veste, da so med drugim odlična priložnost za druženje generacij in tkanje neprecenljivih vezi. Čeprav sem sam avtor kar lepega števila zgoščenk, vedno trdim, da še tako dober posnetek ne more niti približno tekmovati s pripovedjo iz ust očeta ali mame, dedka ali babice, prijatelja, poklicnega priovedovalca, naključnega gosta, ...
<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->
Stik med ljudmi je pač nekaj posebnega, kljub temu, da morda pripoved ni izpeljana brez napak ali se občasno celo zatika. Vendar tokrat ne bom pisal o tovrstnem kakovostnem izrabljanju prostega časa (v sodobni slovenščini vejetno obstaja izraz bondanje). Raje sem izbral pravljico, ki jo vsi poznamo, in v kateri brez težav prepoznamo tipičnega junaka, s katerim se zlahka poistoveti otrok. To je pravljica Jakec in fižolovo steblo.
Ali se v tej pravljici najdejo tudi starši? Če je Jakec za otroka očitna izbira, moramo včasih starši vendarle pomisliti malce bolj. Za vsak primer je tule obnova Jakca in fižolovega stebla:
http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2017/11/jakec-in-fizolovo-steblo.html
No, pa si oglejmo nekaj priložnosti za starše!
1. Jakčeva mama. Očitno je, da je nekaj časa sama skrbela za sina, sedaj pa ne more več. S staranjem se morajo s takšno situacijo soočiti vsi starši. Jakčeva mati vidi zadnjo priložnost v prodaji krave, ki ji je tako ali tako presahnilo mleko.
Simbolika z mlekom, ki ga materine prsi seveda ne morejo dajati v nedogled, je več kot očitna. Konec je crkljanja, treba bo v svet. Čeprav mati otroka pošlje na trg in pričakuje njegovo vrnitev z denarjem, je bralcu vseeno jasno, da bo prodaja krave zgolj začasna rešitev. Potem bo moral Jakec nekaj koreniti spremeniti.
Še bolj pomembno je morda opažanje, da mati za prodajo zadolži otroka. Očitno ga smatra za dovolj odraslega. Torej je svoje delo - vzgojo - opravila dobro. Bravo, mami!
Ko se Jakec vrne s fižolčki namesto denarja, je seveda razočarana, a tudi to gre zraven. Vsak otrok prej ali slej razočara svoje starše in to je sestavni del odraščanja (za otroka in starše). Kljub temu nas lahko taisti otrok kasneje tudi prijetno preseneti (Jakec prinese zlatnike) in mu tudi kasneje lahko pomagamo (tako kot mama Jakcu prinese sekiro, da skupaj potolčeta velikana).
Morda še premislek, ki pa ga za tokrat le navržem, saj bi bil korak vstran predolg: je sodobni trend, imenovan hotela mama, kjer otroci tudi po tridesetem in celo po štiridesetm letu vztrajajo v domačem gnezdu, čeprav bi moralo ’kravi že davno presahniti mleko’, povezan z obdobjem, ko so pravljice vsaj v določenih okoljih izgubile svoj vpliv in se otroci namesto njim posvečajo ’koristnejšim’ dejavnostim?
2. Odsotni oče. Že na začetku izvemo, da sta Jakec in mama sama. Odvisno od različice, o očetu kaj izvemo ali pa ne, a v vsakem primeru gre za enega najpogostejših motivov v pravljicah.
Včasih je oče odsoten zaradi smrti (Jakec in fižolovo steblo, Obuti maček), drugič zaradi svoje nesposobnosti (Pepelka, Špicparkeljc), tretjič otroka od očeta ločijo okoliščine (Janko in Metka, Mizica, pogrni se). Morda gre le za fizično ločitev (Lepotica in zver, Trnuljčica), zaradi katere prav tako ne more izpolniti svoje zaščitniške vloge.
Naj je za svojo odsotnost kriv bolj ali manj, se je treba nanjo privaditi. To je del zdravega odraščanja. Prej ali slej je treba prevzeti odgovornost za svoje življenje in Jakec v pravljici stori prav to.
In očetje se morajo zavedati, da se bo prej sli slej otrok moral znajti brez njih.
3. Skrivnostni tujec. Obstaja več različic Jakca in fižolovega stebla in vloga tujca/trgovca/berača se v njih spreminja, a v vsakem primeru tudi njemu lahko pripišemo starševasko vlogo. Jakcu v zameno za kravo, ki ima, čeprav je odslužena, še vedno neko takojšnjo, otipljivo vrednost, ponudi pest neuglednih fižolov.
Fižoli kot taki na videz nimajo primerljive vrednosti, a Jakec v njih vidi priložnost, da zrasejo (v prenesenem in dobesednem pomenu) v nekaj večjega, pomembnejšega. Veliko pomembnejšega kot je krava.
Skrivnostni tujec je primerljiv s katerokoli odraslo (ali vsaj bolj zrelo, izkušeno) osebo, pa če je to sorodnik ali ne, ki otroka prepričuje v nekaj na videz neuuporabnega, nesmiselnega, ker bo prav to lahko v prihodnosti (za otroke je ta še kako netipljiva), prineslo veliko več, kot lahko kdajkoli ponudi krava.
Čeprav se za Jakca prihodnost s pustolovščinami in bogastvom začne že naslednje jutro, je jasno, da veliko takšnih ’naložb’ prinese rezultate šele veliko kasneje. Ali pa jih sploh ne. Jakčeva mama na primer v rezultate sploh ne verjame. Se pravi, da se bo treba spopasti z lastnimi dvomi in z dvomi okolice.
Toda zgodovina nas uči, da so so za napredek človeške družbe zaslužni predvsem sanjači, ki so se med tujčevo ponudbo in maminim dvomom odločili za tveganje. Seveda ni uspelo vsem. Še več, za vsakim uspešnim izumiteljem, umetnikom, športnikom ali podjetnikom jih je verjetno vsaj sto, ki niso uspeli. Možnost neuspeha je ves čas čutiti tudi v pravljici, a splošno sporočilo je jasno. V življenju je treba vsaj kdaj pa kdaj tudi tvegati.
4. Velikanova žena/gospodinja. Čeprav gre za izrazito stranski lik, njena vloga ni zanemarljiva. Jakca ob njunem prvem srečanju opozori na nevarnost in mu tudi ponudi zaščito. Oboje spada k starševstvu. Starši lahko z leti otrokom nudimo vse manj zaščite, a izkušenj bomo imeli vedno več, zato v nekem zdravem odnosu prisotnost očeta ali matere (v pravljici velikanove žene) ne bo nikoli odveč.
Kakor Jakcu velikanova žena pomaga s skrivanjem v pečico in prepričevanjem, da v hiši smrdi še po prejšnjih ljudeh, tako starši otrokom z leti lahko vse bolj pomagamo z nasveti in vse manj z dejanji.
Jakec pa je na koncu tisti, ki prevzame tveganje in pobere zasluženo nagrado.
5. Velikan. Seveda gre za najpomembnejši odrasli lik v pravljici. Velikan z vsemi svojimi bleščečimi igračkami je že na daleč podoben očetu z žvenketajočimi ključi, kovanci, mobilnikom in drugimi od izrazi moči, ki jih odrasli imajo, otroci pa pač ne.
Kakor vsak otrok že v vozičku steguje ročice po pisanih, sladkih, žvenketajočih in na druge načine privlačnih predmetih (ste že opazili, da so vse pravljice v bistvu zelo materialistične?), tako tudi Jakec hlepi po velikanovem bogstvu.
Z bogastvom pa je tako, da ga je vedno treba na nek način ukrasti. Če služimo na pošten ali nepošten način, vedno za omejeno količino denarja ali drugih dobrin tekmujemo. Včasih so nasprotniki šibkejši, včasih enakovredni, pogosto pa že kar pravi velikani, a sporočilo je vedno isto. Brez truda in določene mere tveganja do bogastva ne bomo prišli.
Zelo podobno bi lahko zapisali tudi za vse druge klasične pravljice. Toda če bi to moral storiti, bi pomenilo, da te objave nisem zapisal dovolj jasno.
No, starši, ste se zdaj prepoznali v Jakcu in fižolovem steblu?
Uporabljene so ilustracije Walterja Crana (1845-1915), ki so v javni lasti. Vse njegove ilustracije iz Jakca in fizolovega stebla so s kratko razlago na voljo na:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje