Julian Spalding, nekdanji kustos, direktor umetniških institucij, kritik.

Platonova misel je vzporedna idejam o višudi čakri, o kateri so spekulirali stari Indijci. Višudi, grlena čakra, je pri Indijcih nekakšen filter, prostor čiščenja. To je točka, kjer se energija kundalini, ki se počasi vzpenja iz spodnjih čaker, prečisti. Kundalini potem vstopi v adžna čakro, ki je na sredi čela.

Takšen je vsaj tekst. Stvar je pa mogoče razumeti tudi povsem praktično. Adžna čakra na sredi čela je povezana z mislimi, intelektom in z razumevanjem. Ljudje, ki jim ta čakra slabo dela, se zdijo drugim neumni. ("Ni ravno bister …") Višudi je povezana z besedami, izražanjem in glasom. Tisti, ki jim ta čakra slabo dela, se težko izražajo … Freud je, recimo, poznal spodnje štiri čakre, čeprav jih seveda ni imenoval tako: Freudovo nezavedno je pri Indijcih muladhara čakra, podzavest je svadisthana čakra, ego, zavest je manipura čakra, nadzavest je anahata čakra.

Platon je razmišljal o idejah, omenjal je sfero čistih idej. Vzporedno temu je pri starih Indijcih govora o točki sahasrara nad glavo. Sahasrara je sfera idej. Ko se ideje spustijo v adžna čakro, jih zaznamo kot misli, misli se v višudi čakri manifestirajo kot besede, v anahata čakri kot občutki, v manipuri kot energija, v svadisthani kot senzacije in v muladhari kot materija.

In tule pridemo do pomembne ugotovitve: razum, adžna čakra, zaznava spodnje nivoje in samega sebe (to je natančno tisto, čemur rečemo samozavedanje). Vsi poznamo misli, besede, občutke, energijo, senzacije, snov … vsega tega se pač zavedamo. Sahasrara, področje idej, je nad adžno, nad razumom. Zato se idej ne zavedamo, saj tam ni več človeškega aparata, ki bi takšno zavedanje sploh omogočil. Zaznamo jih le posredno, ko se izlijejo v glavo, kjer se manifestirajo kot misli, v grlo, kjer misli postanejo besede in tako naprej. Ideje (če privzamemo, da obstajajo) se torej na koncu manifestirajo v nečem materialnem. Indijci bodo rekli, da je stopnja izjemnosti tega materialnega, odvisna od nivoja kundalinija pri posamezniku.

Iz zapisanega bo menda jasno, da je konceptualna umetnost, umetnost idej, po svojem bistvu bedarija. Idej, kot sem zapisal, ne moremo zaznati neposredno. V primeru umetnosti ideje zaznamo prek nekega objekta (in konteksta). Zdaj pa primerjajte: wc-školjko, Warholove sitotiske, Brdarjeve skulpture, Guernico …